Rečete:
Danes se o tem ne želim pogovarjati. Moram si odpočiti in k temu se lahko vrneva jutri.
Druga oseba odgovori:
Torej spet bežiš pred problemom.
Poskusite znova:
Ne bežim. Samo zdaj res nimam dovolj energije.
In sledi nov odziv:
To praviš vsakič. Potem mi vsaj povej, zakaj se nočeš pogovarjati z menoj.
Nenadoma ne pojasnjujete več problema, zaradi katerega se je pogovor začel.
Branite samo pravico do tega, da imate mejo.
In prav tukaj je njeno ohranjanje pogosto najtežje.
Meja ni prošnja za soglasje
Ko rečete:
Nočem, da hodiš v mojo sobo, ne da bi potrkal.
lahko upate, da bo druga oseba odgovorila:
Seveda, razumem.
Toda ni treba, da bo tako.
Lahko reče:
Saj ni nič takega.
Zakaj iz tega delaš tak problem?
Saj smo vendar družina.
Vaša meja pa ni treba, da je drugi osebi prijetna, da bi bila veljavna.
To ne pomeni, da je vsaka meja samodejno razumna ali da se o njej ni mogoče pogovarjati. V odnosih je normalno iskati medsebojni dogovor.
Razlika je med:
»Pojasniva si, kako bo to delovalo.«
in:
»Tvojo mejo bom ignoriral, dokler me ne prepričaš, da imaš pravico do nje.«
Ne ponavljajte desetih različnih razlogov
Ko druga oseba zavrne našo mejo, pogosto začutimo potrebo, da bi poiskali boljši argument.
Danes zvečer moram biti sam.
»Zakaj?«
Ker sem utrujen.
»Saj si ves dan sedel v pisarni.«
Da, ampak imel sem veliko dela.
»Potem lahko vendarle preživiva čas skupaj in samo počivava.«
In vi dodajate nove razloge.
Težava je, da vsaka nova razlaga ponudi novo točko, o kateri se je mogoče prepirati.
Včasih je koristneje prenehati iskati popolnoma prepričljiv argument:
Razumem, da bi rada bila skupaj. Jaz pa danes zvečer potrebujem čas zase.
Druga oseba morda vaš razlog že pozna.
Samo ne strinja se z njim.
In to sta dve različni stvari.
Ponoviti mejo ni nevljudno
Ko moramo nekaj povedati drugič, pogosto menimo, da bi morali postati ostrejši.
Ni treba.
Preprosto lahko ponovimo isto sporočilo.
Zdaj se o tem nočem pogovarjati.
»Ampak to morava rešiti.«
Strinjam se, da morava to rešiti. Toda danes zvečer se o tem ne bom pogovarjal. Lahko jutri po službi.
Ponavljanje se lahko zdi nenavadno, ker smo vajeni odzvati se na vsak nov argument.
Toda včasih je prav preprosto ponavljanje učinkovitejše od nadaljnjega zagovarjanja.
Priznati čustva ne pomeni popustiti
Drugi osebi je lahko zaradi vaše meje resnično žal.
Veselil sem se, da boš prišla.
Ni vam treba ignorirati njenega razočaranja:
Razumem, da ti je žal.
Vendar vam tudi ni treba takoj spremeniti svoje odločitve:
Danes pa ne bom prišla.
Oba stavka se ne izključujeta.
Prav tako lahko rečete:
Razumem, da bi rad odgovor takoj. Jaz pa moram o tem premisliti in ti bom odgovorila jutri.
Empatija ni isto kot soglasje.
Pazite na prepričevanje z vzbujanjem občutka krivde
Nekateri odzivi se lahko glasijo na primer:
Če bi ti bilo mar zame, bi to storil.
Jaz bi zate naredila vse.
Torej ti moje potrebe nič ne pomenijo.
Takšen stavek nas zlahka potegne v dokazovanje:
Seveda mi je mar zate! Saj sem prejšnji teden ...
In pogovor se znova preusmeri drugam.
Odnos lahko ločite od konkretne odločitve:
To, da temu rečem ne, ne pomeni, da mi ni mar zate. Moj odgovor pa ostaja enak.
Ni treba dokazovati celotnega odnosa vsakič, ko zavrnete eno zahtevo.
Ko druga oseba zmanjšuje pomen meje
Včasih ne boste slišali neposrednega »ne«.
Namesto tega:
Preveč se ukvarjaš s tem.
To vendar ni nobena meja.
Normalen človek s tem ne bi imel težav.
Zlahka se začnete ukvarjati s tem, ali ste preveč občutljivi oziroma ali je vaša potreba »normalna«.
Koristneje je lahko, da se vrnete h konkretnemu vedenju:
Morda zate to ni pomembno. Zame je. Prosim, naslednjič potrkaj, preden vstopiš.
Ni se vam treba strinjati o tem, kako velik problem je to, da bi se lahko pogovarjali o konkretni spremembi.
Meja včasih potrebuje tudi posledico
Reči:
Nočem, da kričiš name.
je jasno sporočilo.
Če pa druga oseba nadaljuje, je pomembno vedeti, kaj boste storili vi.
Na primer:
Če bova nadaljevala s kričanjem, bom zdaj končal pogovor. K njemu se lahko vrneva, ko bova oba mirnejša.
In če se kričanje nadaljuje, meja dobi pomen s tem, da jo zares upoštevate:
Zdaj končujem pogovor. K temu se bova vrnila pozneje.
Posledica ni kazen.
Ne gre za:
Če me ne boš poslušal, se en teden ne bom pogovarjal s tabo.
Gre za to, da poveste, kaj boste storili vi, da boste zaščitili svojo mejo.
Ne obljubljajte posledice, ki je ne želite izpeljati
V napetem pogovoru zlahka rečemo:
Če boš to še enkrat naredil, me ne boš nikoli več videl.
Takšna izjava je lahko prej grožnja kot meja.
Bolje je izbrati realističen korak:
Če boš še naprej bral moja sporočila brez dovoljenja, telefona ne bom puščal odklenjenega in morala bova razmisliti, kako med nama obnoviti zaupanje.
Meja je veliko trdnejša, če lahko njeno posledico zares uresničite.
Ni vsak prestop meje nameren
Dobro je tudi, da vsake kršitve ne razlagate samodejno kot napad.
Ljudje pozabljajo. Nekaj napačno razumejo. Stare navade se spreminjajo počasi.
Recimo, da ste rekli:
Prosim, preden koga povabiva domov, se o tem dogovoriva skupaj.
Partner pa čez mesec dni povabi znanca, ne da bi se prej dogovorila.
Najprej lahko rečete:
Dogovorila sva se, da bova obiske urejala vnaprej. Tokrat se to ni zgodilo. Potrebujem, da bo naslednjič tako.
Šele ponavljajoče se ignoriranje iste jasno oblikovane meje lahko kaže, da ne gre zgolj za nesporazum.
Meje morajo delovati v obe smeri
Včasih imamo občutek:
»Če je to moja meja, jo mora druga oseba sprejeti.«
Toda meja ne more biti orodje za nadzor druge osebe.
Na primer:
Moja meja je, da ne smeš hoditi ven s svojimi prijatelji.
v resnici določa vedenje druge osebe.
Drugačna formulacija bi lahko bila:
Nočem biti v odnosu, v katerem se partner vsak večer vrne domov pijan.
Zdaj opisujete, kaj je sprejemljivo za vas in kakšno odločitev lahko sprejmete vi.
Zdrava komunikacija zato ne pomeni le znati postaviti lastne meje, temveč tudi znati prisluhniti meji druge osebe.
Kaj če druga oseba mejo večkrat zavrne?
Če ste mejo jasno pojasnili, jo večkrat ponovili, druga oseba pa jo še vedno ignorira, težave morda ne bo rešila niti še boljša formulacija.
V takem primeru vprašanje morda ni več:
»Kako naj mu to bolje razložim?«
temveč:
»Kaj bom storil, če vem, da ta meja ne bo spoštovana?«
To lahko pomeni na primer omejiti določeno situacijo, oditi iz konkretnega pogovora, spremeniti način sodelovanja ali na novo premisliti, kako odnos deluje na tem področju.
Dobra komunikacija lahko marsikaj razjasni.
Ne more pa druge osebe prisiliti, da spoštuje odločitev, ki je noče spoštovati.
Kaj lahko torej rečete?
Ne obstaja en univerzalen stavek. Pomagajo pa lahko kratke formulacije:
Razumem, da se s tem ne strinjaš. Toda moja odločitev se zaradi tega ne spreminja.
Svoje potrebe sem že pojasnil. O tem se ne želim več pogajati.
Lahko se pogovarjava o tem, kako to praktično rešiti, vendar ne želim znova zagovarjati, zakaj imam to mejo.
Če se bo pogovor nadaljeval na tak način, ga bom zdaj končal.
Ne govorim ti, kaj moraš storiti. Govorim ti, kaj bom storil jaz, če se bo ta situacija nadaljevala.
Moč teh stavkov ni v njihovi ostrini.
V tem je, da so jasni in ne potrebujejo desetih dodatnih stavkov za zagovarjanje.
Cilj ni premagati druge osebe
Postavljanje meje ne sme biti boj za moč.
Idealen rezultat ni:
»Prisilil sem ga priznati, da imam prav.«
Bolj:
»Jasno sem povedal, kaj potrebujem, prisluhnil drugi strani in nisem prenehal spoštovati svoje meje samo zato, ker drugi osebi ni bila všeč.«
Včasih boste ugotovili, da je mogoče najti kompromis.
Drugič boste ugotovili, da pri določeni stvari kompromis ni mogoč.
Tudi to je koristna informacija.
Najtežji je pogosto drugi odgovor
Prvo mejo si lahko pripravimo vnaprej:
Nočem, da prihajaš k meni nenapovedano.
Pravi trening pa se začne v trenutku, ko druga oseba odgovori:
Za božjo voljo, saj smo družina. Zakaj iz tega delaš takšno dramo?
Prav takrat začnemo razlagati, popuščati ali pa napadati.
V Duoviu lahko takšno situacijo preizkusite vnaprej. Navidezna oseba se bo odzvala na vašo mejo, vi pa lahko vadite, kako jo ponoviti, kako se ne zagovarjati v nedogled in kako izbrati realističen naslednji korak.