Tega sploh nisi rekel.
Sem. Točno se spomnim.
Ne, dogovorila sva se drugače.
Potem si si narobe zapomnila.
In po nekaj stavkih ne gre več za prvotni problem.
Začne se spor o tem, čigav spomin je pravilen.
To je neprijetno, ker vsak od nas svojo različico pogosto resnično doživlja kot resnično.
To pa še ne pomeni samodejno, da nekdo laže.
Spomin ni posnetek
Pogovorov ne shranjujemo kot zvočnega posnetka.
Zapomnimo si pomen, nekatere stavke, čustva in tisto, kar je bilo za nas pomembno. Zato lahko dva človeka isto situacijo doživita različno.
Na primer:
Rekel sem, da bom morda prišel pozneje.
Drugi pa se spominja:
Rekel si, da boš prišel ob sedmih.
Mogoče je eden slišal negotovost, drugi pa konkretno obljubo.
To še ne pomeni, da nekdo namerno izkrivlja resničnost.
Začnite s tem, da dopustite različna pogleda
Namesto:
To se ni zgodilo.
je morda koristneje reči:
Jaz se tega spominjam drugače.
To je majhna razlika v ubeseditvi, vendar velika razlika v tonu.
Prvi stavek pravi:
»Tvoja različica je napačna.«
Drugi pravi:
»Moj spomin je drugačen.«
Tako pustite prostor za nadaljnji pogovor.
Ločite dejstva od razlage
Ob nesporazumu se pogosto pomešajo tri različne stvari:
- kaj se je v resnici zgodilo,
- kako smo to razumeli,
- in kako je to vplivalo na nas.
Na primer:
Rekel si, da boš ta konec tedna doma.
To je lahko spomin na konkreten stavek.
Toda:
Torej si mi obljubil, da ne boš šel nikamor.
je lahko že razlaga.
In:
Potem sem se počutila izdano.
je čustveni učinek.
Ko te plasti ločimo, je pogovor precej bolj pregleden.
Lahko rečete:
Jaz se spomnim, da sem rekel, da za zdaj ničesar ne načrtujem. Razumem pa, da si iz tega sklepala, da bom doma.
Ni se vam treba strinjati o natančnem besedilu, da bi razumeli, kje je nastal nesporazum.
Ne poskušajte spora rešiti z enim stavkom
Zelo hitro se lahko pojavi:
Torej trdiš, da si izmišljujem?
Ali:
Kdo od naju torej laže?
Toda različen spomin še ne pomeni laži.
Lahko odgovorite:
Ne pravim, da si nekaj izmišljuješ. Samo jaz se te situacije spominjam drugače.
To pogosto pomaga ohraniti pogovor pri konkretnem problemu namesto pri osebnem obtoževanju.
Poiščite preverljive točke
Včasih obstajajo informacije, h katerim se lahko vrnemo.
Na primer:
- sporočilo v telefonu,
- e-pošta,
- koledar,
- delovno navodilo,
- konkretno dogovorjen čas,
- nekdo drug, ki je bil pri pogovoru.
Če je to koristno, lahko rečete:
Poglejva v sporočila, ali sva tam to kako natančneje določila.
To je nekaj drugega kot:
Počakaj, dokazal ti bom, da nimaš prav.
Namen ni zmagati.
Namen je ugotoviti, kaj je mogoče zares preveriti.
Vsega pa ni mogoče preveriti
Pogosto ne obstaja noben zapis.
Nato lahko pol ure porabite za to, da vsak znova ponavlja svojo različico.
Rekel si.
Nisem.
Seveda si.
Zagotovo ne.
V takem trenutku je lahko koristno priznati:
Verjetno zdaj ne bova ugotovila, katera različica je točna.
To lahko deluje frustrirajoče.
Hkrati pa odpre drugo vprašanje:
Kaj lahko narediva s tem, kar se je zgodilo potem?
Ni se vam treba strinjati o preteklosti, da bi rešili posledice
Predstavljajte si, da ena oseba pravi:
Mislila sem, da sva se dogovorila, da prideš ob osmih.
Druga:
Jaz tega sploh nisem tako razumel.
Ni se vam treba za vsako ceno odločiti, kdo se pogovora spominja pravilno.
Lahko pridete do tega:
Prav, vsak od naju je ta dogovor razumel drugače. Naslednjič bova čas raje potrdila v sporočilu.
To ni beg pred odgovornostjo.
To je praktična rešitev položaja, pri katerem morda ni več mogoče določiti ene same gotove različice.
Priznati posledice ne pomeni potrditi tuje različice
To je pogosto zelo pomembno.
Lahko rečete:
Razumem, da te je moralo razjeziti, če si mislila, da pridem ob osmih, jaz pa sem prišel pozneje.
Ne da bi hkrati rekli:
Da, obljubil sem, da pridem ob osmih.
Priznavate doživljanje druge osebe.
Pri tem se vam ni treba odpovedati lastnemu spominu.
Prav tako lahko rečete:
Razumem, zakaj si se počutil prezrtega.
in hkrati:
Jaz pa se tega pogovora ne spominjam tako, kot da bi tvoje vprašanje namenoma preslišal.
Obe stvari lahko obstajata hkrati.
Pozor na oznake
V sporu o spominih hitro zdrsnemo v stavke:
Ti izkrivljaš resničnost.
Spet si nekaj izmišljuješ.
Imaš popolnoma selektiven spomin.
Vedno vse obrneš sebi v prid.
Tako nesporazum postane ocenjevanje človeka.
Od tu pa se je zelo težko vrniti k prvotni temi.
Veliko varneje je opisati svoj pogled:
Jaz se spomnim drugačne ubeseditve.
Ali:
Zdi se mi, da sva temu stavku pripisala različna pomena.
Prav tako vam ni treba zanikati lastne izkušnje
Prizadevanje za odprtost ne pomeni samodejno reči:
Prav, verjetno sem si vse skupaj narobe zapomnil.
Če ste prepričani v svoj spomin, se ga lahko mirno držite:
Razumem, da se ti tega spominjaš drugače. Jaz imam še vedno občutek, da sva se dogovorila tako.
To je drugače kot:
Jaz vem, kako je bilo, ti pa se motiš.
Lahko ste odločni, ne da bi morali drugemu pripisati slab namen.
Ko se spor začne spreminjati v boj za resničnost
Včasih začne pogovor potekati takole:
Tega nisem nikoli rekel.
»Ampak si.«
Ne. Ti vedno vse izkrivljaš.
»Torej si spet izmišljujem?«
Takrat je koristno ustaviti sam način pogovora.
Na primer:
Zdi se mi, da se zdaj samo še poskušava prepričati, čigav spomin je pravilen. Raje se pogovoriva o tem, kaj morava razjasniti.
Ali:
Ne želim trditi, da tvoja izkušnja ni resnična. Hkrati pa ne želim zanikati svoje.
To je lahko pomembna meja.
Kaj pa, če je različen spomin res bistven?
Ni vsak nesporazum malenkost.
Včasih gre lahko za denar, delovno nalogo, pomemben dogovor ali odločitev s posledicami.
Takrat je smiselno biti natančnejši.
Na primer:
Imava dve različni različici dogovora. Najprej poglejva, kaj imava zapisano, nato pa rešiva, kaj bova storila naprej.
Pri pomembnih dogovorih je lahko dober rezultat tudi sprememba za prihodnost:
Naslednjič bova podobno odločitev raje potrdila po e-pošti.
To ni izraz nezaupanja.
To je način, kako zmanjšati prostor za nadaljnje nesporazume.
Včasih ne gre za spomin, ampak za pomen
Dva človeka se lahko spominjata istega stavka, pa ga kljub temu razumeta različno.
Na primer:
Videli bomo, kako se bo izšlo.
Eden s tem misli:
»Najverjetneje ja.«
Drugi:
»Ničesar ne obljubljam.«
Pozneje oba iskreno trdita, da je bil dogovor drugačen.
Zato je pri občutljivih stvareh koristno preveriti pomen:
Ko praviš, da bomo videli, ali to pomeni, da se za zdaj ne smem zanašati na to, da boš prišel?
Takšno vprašanje lahko prepreči marsikateri spor, še preden nastane.
Namesto dokazovanja poskusite povzeti oba pogleda
Ko se ne morete strinjati, lahko rečete:
Jaz se spomnim, da sem rekel, da se oglasim glede na situacijo. Ti pa si iz tega sklepala, da bom zagotovo prišel. Torej sva ta dogovor razumela vsak po svoje.
Tako vam ni treba določiti zmagovalca.
Le natančneje opišete problem.
Iz tega pa je mogoče izpeljati naslednji korak:
Naslednjič si bova podobno stvar raje povedala popolnoma jasno.
Kdaj je smiselno pogovor končati
Če se še naprej vrtite v krogu:
Rekel si.
Nisem.
Si.
Ne.
nadaljnje ponavljanje običajno ne bo ničesar prineslo.
Lahko rečete:
Mislim, da se zdaj ne bova strinjala o natančni različici. Ne želim, da se še naprej prepirava samo o tem.
In nato:
Raje rešiva, kaj morava storiti zdaj.
Včasih je sposobnost sprejeti določeno negotovost veliko koristnejša od potrebe po stoodstotnem soglasju.
Preprosta struktura lahko pomaga
Ko se oba situacije spominjata drugače, poskusite:
1. Opišite svoj spomin brez obtoževanja.
Jaz se tega spomnim tako, da …
2. Dopustite drugi pogled.
Razumem, da se ti tega spominjaš drugače.
3. Ločite dejstva od pomena.
Morda sva si ta stavek razlagala vsak po svoje.
4. Poiščite praktičen naslednji korak.
Naslednjič bova podoben dogovor potrdila v sporočilu.
To pogosto deluje bolje kot prizadevanje, da bi drugega prisilili sprejeti vašo različico preteklosti.
Cilj ni odločiti, kdo ima boljši spomin
Včasih boste na koncu ugotovili, kako je bilo.
Drugič ne.
Zdrava komunikacija ne zahteva, da ena oseba vedno prizna:
Imel si prav, jaz sem si to napačno zapomnil.
Včasih je lahko dovolj dober rezultat:
Vsak od naju je to razumel drugače. Zdaj vemo, kje je nastal problem in kaj bova naslednjič naredila drugače.
To morda ni tako zadovoljivo kot jasna zmaga.
Za odnos ali sodelovanje pa je pogosto veliko koristnejše.
Najtežje je prenesti, da ima drugi drugačno različico
Pri branju je preprosto reči:
Jaz se tega spominjam drugače.
V resničnem pogovoru pa lahko drugi odgovori:
Ne. Točno se spomnim, kaj si rekel. Zdaj samo izkrivljaš.
In prav v tistem trenutku se je težko ne začeti dokazovati, da laže, ne opustiti lastne izkušnje ali izgubiti glavne teme.
V Duoviu lahko podobno situacijo varno vadite. Virtualni človek se dogodka spominja ali si ga razlaga drugače, vi pa se odzovete s svojimi besedami.
Preizkusite lahko, kako opisati svojo različico brez obtoževanja, spoštovati drugačno izkušnjo drugega in iskati rešitve tudi takrat, ko se ne morete strinjati o eni sami različici preteklosti.