Duovio članki Pojdi na treninge →

Kaj storiti, ko se vsak pogovor spominjata drugače

Vendar tega sploh nisi rekel.Sem. Točno se spomnim.Ne, dogovorila sva se drugače.Potem si si to napačno zapomnila.

In že po nekaj stavkih ne gre več za prvotno težavo.

Začne se spor o tem, čigav spomin je pravilen.

To je pogosto neprijetno, saj vsak od nas svojo različico pogosto resnično doživlja kot resnično.

Vendar to še ne pomeni samodejno, da nekdo laže.

Spomin ni posnetek

Pogovorov si ne shranjujemo kot zvočnega posnetka.

Zapomnimo si pomen, nekatere stavke, čustva in tisto, kar nam je bilo pomembno. Zato lahko dva človeka isto situacijo doživljata različno.

Na primer:

Rekel sem, da bom morda prišel pozneje.

Drugi pa si zapomni:

Rekel si, da boš prišel ob sedmih.

Mogoče je eden slišal negotovost, drugi pa konkretno obljubo.

To še ne pomeni, da nekdo zavestno izkrivlja resničnost.

Začnite s tem, da priznate različna pogleda

Namesto:

To se ni zgodilo.

je lahko koristneje reči:

Ja si to zapomnim drugače.

To je majhna razlika v ubeseditvi, vendar velika razlika v tonu.

Prvi stavek pravi:

Tvoja različica je napačna.

Drugi pravi:

Moj spomin je drugačen.

S tem pustite prostor za nadaljnji pogovor.

Ločite dejstva od razlage

Ob nesporazumu se pogosto pomešajo tri različne stvari:

  • kar se je v resnici zgodilo,
  • kako smo to razumeli
  • in kako je to vplivalo na nas.

Na primer:

Rekel si, da boš tisti konec tedna doma.

To je lahko spomin na konkreten stavek.

Toda:

Torej si mi obljubil, da ne boš nikamor šel.

je že lahko razlaga.

In:

Počutila sem se izdano.

je čustveni učinek.

Ko te plasti ločimo, je pogovor običajno veliko bolj pregleden.

Lahko rečete:

Ja se spomnim, da sem rekel, da za zdaj ničesar ne načrtujem. Razumem pa, da si iz tega sklepala, da bom doma.

Ni se vam treba strinjati glede natančnega besedila, da bi razumeli, kje je nastal nesporazum.

Ne poskušajte spora rešiti z enim stavkom

Zelo hitro se lahko pojavi:

Torej trdiš, da si vse izmišljujem?

Ali:

Kdo od naju torej laže?

Toda različni spomini ne pomenijo nujno laži.

Lahko odgovorite:

Ne pravim, da si nekaj izmišljuješ. Samo jaz si to situacijo zapomnim drugače.

To pogosto pomaga ohraniti pogovor pri konkretni težavi namesto pri osebnem obtoževanju.

Poiščite preverljive točke

Včasih obstajajo informacije, h katerim se lahko vrnemo.

Na primer:

  • sporočilo v telefonu,
  • e-pošta,
  • koledar,
  • delovno navodilo,
  • konkretno dogovorjen čas,
  • nekdo drug, ki je bil navzoč pri pogovoru.

Če je to koristno, lahko rečete:

Poglejva v sporočila, ali sva tam to kako natančneje določila.

To je nekaj drugega kot:

Počakaj, dokazal ti bom, da nimaš prav.

Namen ni zmagati.

Namen je ugotoviti, kaj je mogoče dejansko preveriti.

Vsega pa ni mogoče preveriti

Pogosto ne obstaja noben zapis.

Potem lahko pol ure porabite za to, da vsak znova ponavlja svojo različico.

Rekel si to.Nisem.Seveda si.Zagotovo ne.

V takem trenutku je lahko koristno priznati:

Zdaj verjetno ne bomo ugotovili, katera različica je natančna.

To lahko deluje frustrirajoče.

Hkrati pa odpira drugo vprašanje:

Kaj lahko storimo s tem, kar se je zgodilo potem?

Ni se vam treba strinjati o preteklosti, da bi rešili posledice

Predstavljajte si, da eden pravi:

Mislila sem, da sva se dogovorila, da prideš ob osmih.

Drugi:

Jaz tega sploh nisem tako razumel.

Ni vam treba za vsako ceno odločiti, kdo si pogovor pravilno zapomni.

Lahko pridete do sklepa:

Prav, vsak od naju je ta dogovor razumel drugače. Naslednjič si bova čas raje potrdila s sporočilom.

To ni beg pred odgovornostjo.

To je praktična rešitev situacije, pri kateri morda ni več mogoče določiti ene same zanesljive različice.

Priznanje posledic ne pomeni potrditve tuje različice

To je pogosto zelo pomembno.

Lahko rečete:

Razumem, da te je moralo razjeziti, ko sem prišel pozneje, če si mislila, da bom prišel ob osmih.

Ne da bi hkrati rekli:

Da, obljubil sem, da bom prišel ob osmih.

Priznavate doživljanje drugega človeka.

Pri tem se vam ni treba odpovedati lastnemu spominu.

Prav tako lahko rečete:

Razumem, zakaj si se počutil prezrtega.

in hkrati:

Jaz pa se tega pogovora ne spomnim tako, kot da bi tvoje vprašanje namenoma prezrl.

Obe stvari lahko obstajata hkrati.

Pazite na etikete

V sporu o spominih hitro zdrsnemo v stavke:

Ti izkrivljaš resničnost.Spet si nekaj izmišljuješ.Imaš popolnoma selektiven spomin.Ti vedno vse obrneš sebi v prid.

S tem nesporazum postane ocenjevanje človeka.

Od tam pa se je zelo težko vrniti k prvotni temi.

Veliko varneje je opisati lasten pogled:

Jaz se spomnim drugačne ubeseditve.

Ali:

Zdi se mi, da je vsak od naju temu stavku pripisal drugačen pomen.

Prav tako vam ni treba zanikati lastne izkušnje

Prizadevanje za odprtost ne pomeni samodejno reči:

Prav, očitno sem si vse skupaj napačno zapomnil.

Če ste prepričani v svoj spomin, se ga lahko mirno držite:

Razumem, da si ti to zapomniš drugače. Jaz imam še vedno občutek, da sva se dogovorila tako.

To se razlikuje od:

Jaz vem, kako je bilo, ti pa se motiš.

Lahko ste odločni, ne da bi morali drugemu pripisati slab namen.

Ko se spor začne spreminjati v boj za resničnost

Včasih začne pogovor izgledati tako:

Tega nisem nikoli rekel.Si pa.Ne. Ti si ves čas vse izkrivljaš.Torej si spet vse izmišljujem?

Takrat je koristno ustaviti sam način pogovora.

Na primer:

Zdi se mi, da se zdaj samo še skušava prepričati, čigav spomin je pravilen. Raje se pogovoriva o tem, kaj morava razjasniti.

Ali:

Ne želim trditi, da tvoja izkušnja ni resnična. Hkrati pa ne želim zanikati svoje.

To je lahko pomembna meja.

Kaj pa, če je različni spomin res bistven?

Ni vsak nesporazum malenkost.

Včasih gre lahko za denar, delovno nalogo, pomemben dogovor ali odločitev, ki ima posledice.

Takrat je smiselno biti natančnejši.

Na primer:

Imava dve različni različici dogovora. Najprej ugotoviva, kaj imava zapisano, nato pa rešiva, kaj bova naredila naprej.

Pri pomembnih dogovorih je lahko dober rezultat tudi sprememba za prihodnost:

Naslednjič bova podobno odločitev raje potrdila po e-pošti.

To ni izraz nezaupanja.

To je način, kako zmanjšati prostor za nadaljnje nesporazume.

Včasih ne gre za spomin, ampak za pomen

Dva človeka si lahko zapomnita isti stavek, vendar ga razumeta drugače.

Na primer:

Videli bomo, kako se bo izšlo.

Eden s tem misli:

Najverjetneje da.

Drugi:

Ničesar ne obljubljam.

Pozneje oba iskreno trdita, da je bil dogovor drugačen.

Zato je pri občutljivih zadevah koristno preveriti pomen:

Ko praviš, da bomo videli, ali to pomeni, da se za zdaj ne smem zanašati na to, da boš prišel?

Takšno vprašanje lahko prepreči številne spore, še preden nastanejo.

Namesto dokazovanja poskusite povzeti oba pogleda

Ko se ne morete strinjati, lahko rečete:

Jaz se spomnim, da sem rekel, da se bom oglasil glede na okoliščine. Ti pa si iz tega sklepala, da bom zagotovo prišel. Torej je vsak od naju ta dogovor razumel drugače.

Pri tem vam ni treba določiti zmagovalca.

Le natančneje opišete težavo.

Iz tega pa lahko izpeljete naslednji korak:

Naslednjič si bova podobno stvar raje povedala popolnoma jasno.

Kdaj je smiselno pogovor končati

Če se še vedno vrtite v krogu:

Rekel si to.Nisem.Si.Nisem.

več ponavljanja običajno ne bo pomagalo.

Lahko rečete:

Mislim, da se zdaj ne bova strinjala glede natančne različice. Ne želim, da se še naprej prepirava samo o tem.

In nato:

Raje se pogovoriva o tem, kaj morava zdaj narediti.

Včasih je sposobnost sprejeti določeno negotovost veliko koristnejša od potrebe po stoodstotnem strinjanju.

Preprosta struktura je lahko v pomoč

Ko se oba situacije spominjata drugače, poskusite:

1. Opišite lasten spomin brez obtoževanja.

Jaz se tega spomnim tako, da …

2. Priznajte drugi pogled.

Razumem, da si ti to zapomniš drugače.

3. Ločite dejstva od pomena.

Morda je vsak od naju ta stavek razumel drugače.

4. Poiščite praktičen naslednji korak.

Naslednjič bova podoben dogovor potrdila s sporočilom.

To pogosto deluje bolje kot prizadevanje, da bi drugega prisilili sprejeti vašo različico preteklosti.

Cilj ni odločiti, kdo ima boljši spomin

Včasih na koncu ugotovite, kako je bilo.

Drugič ne.

Zdrava komunikacija ne zahteva, da eden od človekov vedno prizna:

Imel si prav, jaz sem si to napačno zapomnil.

Včasih je lahko dovolj dober rezultat:

Vsak od naju je to razumel drugače. Zdaj vemo, kje je nastala težava in kaj bova naslednjič naredila drugače.

To morda ni tako zadovoljivo kot jasna zmaga.

Za odnos ali sodelovanje pa je pogosto veliko koristnejše.


Najtežje je zdržati, da ima drugi drugačno različico

Pri branju je preprosto reči:

Jaz se tega spomnim drugače.

V resničnem pogovoru pa lahko drugi odgovori:

Ne. Točno se spomnim, kaj si rekel. Zdaj samo izkrivljaš stvari.

Prav v tistem trenutku je težko ne začeti dokazovati, da laže, ne zanikati lastne izkušnje ali izgubiti glavne teme.

V Duovio lahko podobno situacijo varno vadite. Navidezna oseba si dogodek zapomni ali razlaga drugače, vi pa se odzovete z lastnimi besedami.

Preizkusite lahko, kako opisati svojo različico brez obtoževanja, spoštovati drugačno izkušnjo drugega in iskati rešitev tudi takrat, ko se ne morete strinjati glede ene same različice preteklosti.

Preizkusi trening »Razjasnitev nesporazuma« →