»Sploh te ne zanima zame.«
»Nikoli mi pri ničemer ne pomagaš.«
»Tvoje delo je očitno pomembnejše od mene.«
Za takimi stavki pogosto ni želje prizadeti drugega. Za njimi je lahko povsem legitimna potreba:
- S teboj želim preživeti več časa.
- Potrebujem pomoč.
- Želim imeti občutek, da me poslušaš.
Toda namesto da bi povedali, kaj potrebujemo, začnemo govoriti o tem, kaj drugi počne narobe.
In s tem se lahko ves pogovor usmeri drugam.
Očitek pogosto skriva potrebo
Predstavljajte si situacijo:
Partner več večerov zapored pride pozno iz službe.
Lahko rečete:
V zadnjem času se sploh ne meniš za nas.
Toda kaj pravzaprav potrebujete?
Morda želite reči:
V zadnjem času se skoraj ne vidiva in pogrešam skupni čas. Želel bi, da bi si ta teden vzela en večer samo zase.
Oba stavka izhajata iz istega nezadovoljstva.
Toda njun učinek je lahko zelo različen.
Prvi ocenjuje drugega človeka, zato se ta lahko upravičeno brani.
Drugi pove, kaj se dogaja vam in kaj bi radi spremenili.
Opisujte vedenje, ne značaja človeka
Ko nas nekaj moti dalj časa, hitro začnemo posploševati:
Sebičen si.
Nezanesljiva si.
Sploh me ne poslušaš.
Takšne izjave drugi osebi težko povedo, kaj naj naredi.
Kaj naj bi natančno spremenila?
Veliko koristneje je opisati konkretno vedenje:
Ko ti nekaj pripovedujem in medtem večkrat vzameš v roke telefon, imam občutek, da me ne poslušaš.
Zdaj je jasno, o čem govorite.
Ne pravite:
»Slab poslušalec si.«
Pravite:
»To konkretno vedenje me moti.«
O konkretnem vedenju se je veliko lažje pogovarjati.
Pozor na »vedno« in »nikoli«
Ko smo razočarani, absolutni izrazi pridejo skoraj sami od sebe:
Ti nikoli ne pospravljaš.
Vedno moram vse urejati jaz.
Nikoli me ne vprašaš, kaj želim.
Težava je, da se pogovor zelo hitro preusmeri v dokazovanje, ali je trditev resnična.
To ni res, prejšnji teden sem pospravljal.
In nenadoma se ne prepirate več o delitvi gospodinjskih opravil.
Prepirate se o besedi »nikoli«.
Namesto tega ste lahko konkretni:
Ta teden sem trikrat jaz pospravila kuhinjo. Potrebovala bi, da si gospodinjska opravila pravičneje razdeliva.
Konkretne situacije je lažje reševati kot izrek o celotnem odnosu.
Ne ugibajte, kaj ima drugi v glavi
Naslednji pogost korak je pripisovanje namenov:
Vseeno ti je, kaj potrebujem.
To delaš nalašč.
Hočeš me samo razjeziti.
Morda v to res verjamete.
Toda v glavo drugega človeka ne vidite.
Veliko varneje je govoriti o tem, kar lahko opazite in kako to vpliva na vas.
Namesto:
Popolnoma ti je vseeno, da te čakam.
lahko rečete:
Ko prideš pozno in mi ne sporočiš, čakam in ne vem, kdaj boš prišel. Potrebujem, da mi naslednjič pošlješ sporočilo.
Ni vam treba odločati, ali je drugi brezobziren.
Poveste mu, katero vedenje vas moti in kaj potrebujete namesto njega.
Povedati, kako se počutite, še ni prošnja
Včasih se naučimo govoriti o občutkih, vendar drugi še vedno ne ve, kaj pravzaprav želimo od njega.
Na primer:
V zadnjem času sem strašno preobremenjena.
To je pomembna informacija.
Toda partner morda ne bo vedel, ali želite, da vas posluša, prevzame del gospodinjskih opravil ali vam privošči večer zase.
Pomaga, če dodate konkretno prošnjo:
V zadnjem času sem zelo preobremenjena. Potrebovala bi, da ta teden prevzameš nakupovanje ter pripravo večerje v torek in četrtek.
Zdaj drugi človek ve, na kaj lahko odgovori.
Ne povejte samo, kaj naj drugi počne drugače
Včasih namesto očitka uporabimo stavek, ki na prvi pogled zveni precej mirno:
Mislim, da bi se moral več pogovarjati z menoj.
V njem ni žalitev ali odkritega napada.
Kljub temu lahko drugi sliši predvsem:
»Premalo se pogovarjam s teboj. Delam nekaj narobe. Moral bi se spremeniti.«
Toda kaj natančno pomeni »več se pogovarjati«?
- Ali naj pogovor začne prav zdaj?
- Ali naj vas vsak večer vpraša, kako ste preživeli dan?
- Ali naj več govori o svojih občutkih?
- Ali naj se bolj zanima za vaše občutke?
- Ali naj odloži telefon?
- Ali naj z vami preživlja več časa?
In kako bo vedel, da se pogovarja dovolj?
Stavek »moral bi se več pogovarjati z menoj« lahko drugemu tako naloži ne le nalogo, temveč skoraj vso odgovornost za njeno izpolnitev.
Sami mora ugotoviti:
- kaj vam pravzaprav manjka,
- kaj naj naredi drugače,
- kdaj naj to počne,
- kako pogosto,
- in po čem bo vedel, da je vaša potreba izpolnjena.
Če se nič ne spremeni, lahko hitro sledi:
Pa saj sem ti rekla, da se moraš več pogovarjati z menoj.
Toda drugi človek morda še vedno ne ve, kaj bi moral konkretno narediti.
Od drugega ne moremo pričakovati, da bo nosil odgovornost za izpolnitev potrebe, ki je sami nismo dovolj jasno poimenovali.
Za poimenovanje lastne potrebe smo odgovorni predvsem mi.
Drugi človek ni dolžan samodejno vedeti, kaj nam manjka. Ni mu treba pravilno ugotoviti, kaj pomenijo »več«, »pogosteje«, »bolje« ali »pozorneje«.
Namesto:
Več bi se moral pogovarjati z menoj.
lahko najprej opišemo, kaj se dogaja nam:
V zadnjem času zvečer skupaj rešujeva predvsem praktične stvari. Pogrešam, da bi se samo pogovarjala in vedela, kaj se dogaja drugemu.
Nato poimenujemo potrebo:
Rada bi imela s teboj več časa, ko bi se zares pogovarjala.
In nazadnje predlagamo konkretno obliko spremembe:
Bi lahko po večerji za dvajset minut sedla brez telefonov in se pogovorila, kako sva preživela dan?
Zdaj drugemu človeku ni treba ugibati.
Ve, kaj vam manjka, hkrati pa ima možnost sodelovati pri rešitvi.
Lahko reče:
Tudi jaz bi si tega želel.
Lahko pa tudi:
Dvajset minut vsak večer verjetno ne bo šlo. Kaj pa trikrat na teden?
In prav tu se odgovornost spremeni.
Za poimenovanje svoje potrebe sem odgovoren jaz. Za iskanje dogovora, ki bo deloval za oba, sva odgovorna skupaj.
To je nekaj drugega kot predati drugemu nejasno nalogo in ga pozneje ocenjevati po merilu, ki mu ga nikoli nismo zares razložili.
»Moral bi ...« pogosto preda drugemu odgovornost za spremembo. »Pogrešam ... potrebujem ... bi lahko ...?« najprej prevzame odgovornost za poimenovanje lastne potrebe in šele nato povabi drugega k skupnemu reševanju.
Potreba in prošnja nista isto
Morda potrebujete več bližine.
Toda:
Vsak večer moraš dve uri sedeti z menoj na kavču.
ni več potreba, temveč en konkreten način, kako jo izpolniti.
Potreba je lahko:
V zadnjem času pogrešam skupni čas.
Prošnja pa na primer:
Bi si lahko ta teden vzela en večer brez telefonov in dela?
To je pomembna razlika.
Ko poznamo svojo resnično potrebo, imamo pogosto več možnosti, kako jo izpolniti.
Dobra prošnja je konkretna
Primerjajte:
Potrebujem, da si bolj pozoren.
in:
Ko se zvečer pogovarjava, bi lahko za deset minut odložil telefon?
Prva formulacija je nejasna.
Kaj pomeni »biti bolj pozoren«?
Druga opisuje nekaj, kar je mogoče dejansko narediti.
Podobno namesto:
Potrebujem več tvoje podpore.
Tudi tu je prošnja nejasna - sicer pove »več podpore«, vendar si lahko vsak podporo predstavlja drugače.
Ali to pomeni več pogovora o temi? Pomeni ponuditi praktično pomoč? Prevzeti del ali vsa opravila? Ali pa samo nekaj časa poslušati, ne da bi takoj iskali rešitev?
Koristneje bi bilo morda:
Ko pridem domov po napornem dnevu, bi mi pomagalo, če bi me najprej nekaj časa poslušal, preden začneva iskati rešitev.
Bolj ko je prošnja konkretna, večja je možnost, da bo drugi razumel, kaj pravzaprav potrebujete.
Prošnja mora omogočati tudi »ne«
Tu se prošnja razlikuje od zahteve.
Rečete:
Želel bi, da bi soboto preživela skupaj. Bi šlo?
Drugi odgovori:
To soboto ne, že nekaj imam.
Kaj boste naredili potem?
Če sledi:
Torej so ti prijatelji spet pomembnejši od mene.
potem prvotno vprašanje v resnici morda ni bilo prošnja.
Bila je zahteva, pri kateri je bil sprejet le en pravilen odgovor.
Prava prošnja daje drugemu prostor, da se strinja, zavrne ali ponudi drugo možnost.
To ne pomeni, da vas zavrnitev ne sme prizadeti.
Lahko rečete:
To mi je žal, veselil sem se skupnega časa. Kaj pa nedelja?
Izrazili ste svojo potrebo in hkrati spoštujete, da ima drugi lastne potrebe.
Ni vam treba potrebe spremeniti v obtožnico
Predstavljajte si, da partner pogosto vabi obiske domov, ne da bi vam to prej povedal.
Očitek bi lahko zvenel:
Sploh ne spoštuješ, da tudi jaz živim tukaj. Vedno delaš, kar hočeš.
Vaša resnična potreba pa je lahko precej preprosta:
Ko kdo pride k nama brez predhodnega dogovora, mi ni prijetno. Potrebujem, da vnaprej vem, ko želiva koga povabiti domov. Se lahko dogovoriva, da si to naslednjič najprej poveva?
Ne govorite, kdo je slab.
Poveste:
kaj se dogaja → kako to vpliva → kaj potrebujete → za kaj prosite.
Kaj pa, če se drugi ne strinja?
Dobro izražena potreba ni čarobna tehnika, ki bi zagotovila, da bo drugi rekel da.
Lahko na primer rečete:
Potrebovala bi en večer na teden samo zase.
Partner pa lahko odgovori:
Zame je to ob sedanjem urniku z otroki preveč.
To še ne pomeni, da ste potrebo izrazili napačno.
Šele zdaj se začne pravi pogovor.
Lahko raziskujete:
Kaj bi bilo zate izvedljivo?
Morda skupaj najdeta drugo možnost.
Morda pa ugotovita, da nekaterih potreb ne bo mogoče zlahka uskladiti.
Dobra komunikacija ne zagotavlja soglasja. Pomaga pa ugotoviti, glede česa se v resnici ne strinjata.
Preprosta struktura, ko ne veste, kako začeti
Ni vam treba uporabiti natančnega naučenega stavka.
Lahko pa pomaga naslednji vrstni red:
Konkretna situacija → vpliv na vas → potreba → prošnja
Na primer:
Ko se najini načrti spremenijo in to izvem šele v zadnjem trenutku, težko uredim svoj urnik. Potrebujem nekoliko več predvidljivosti. Bi mi lahko naslednjič sporočil takoj, ko ugotoviš, da se načrt spreminja?
Namesto:
S teboj se preprosto ničesar ne da načrtovati.
Pomen je podoben.
Način, kako ga posredujete, pa je popolnoma drugačen.
Ne gre za to, da bi govorili popolno
V resničnem pogovoru verjetno ne boste vsakič mirni in natančni.
Včasih vam bo ušel očitek.
Sitna sem že, ker moram vse urejati sama.
Pomembno je, da ga lahko popravite:
To sem povedala kot očitek. Poskusila bom drugače. V zadnjem času imam občutek, da je večina organizacije gospodinjstva na meni in sem zaradi tega utrujena. Potrebovala bi, da si nekatere stvari razdeliva.
Sposobnost spremeniti smer pogovora je pogosto pomembnejša od sposobnosti, da vse že prvič oblikujete popolno.
Vedeti, kaj potrebujete, je le prvi del
Pri branju članka se zdi preprosto zamenjati:
Tebi ni mar zame.
z:
Pogrešam skupni čas in želel bi, da bi si vzela en večer drug za drugega.
V resničnem pogovoru pa lahko drugi odgovori:
Ta teden res nimam časa za to.
In prav v tistem trenutku se pokaže, ali smo izrazili prošnjo - ali pa smo pričakovali, da se mora drugi strinjati.
V Duoviu lahko takšno situacijo varno vadite. Z lastnimi besedami poveste, kaj potrebujete, virtualni človek se odzove na vašo prošnjo, pogovor pa se nadaljuje glede na vaš odgovor.
Tako lahko preizkusite, kako potrebo oblikovati konkretno, brez očitkov in pritiska - hkrati pa drugi strani pustiti resničen prostor za odziv.