Kako najti kompromis, ne da bi se odpovedali svojim potrebam

Takšen pogovor lahko zelo hitro začne delovati kot tekmovanje.

Ali bo zmagal eden - ali drugi.

In kompromis si potem predstavljamo kot nekaj vmes:

Včasih je takšna rešitev res najboljša.

Pogosto pa obstaja boljša pot.

Najprej ugotoviti, česa vsak od naju v resnici potrebuje.

Zahteva ni isto kot potreba

Recimo:

To je konkreten predlog.

Za njim pa je lahko potreba po:

• počitku,
• nekaj miru,
• skupnem preživljanju časa,
• tem, da nam ne bi bilo treba znova potovati.

Drugi človek pravi:

Za njegovo zahtevo se lahko skriva potreba po:

• ohranjanju stika z družino,
• držanju obljube,
• pomoči nekomu,
• ali preprosto po tem, da je z ljudmi, ki jih že dolgo ni videl.

Dokler se pogovarjamo samo o:

proti:

,

je situacija videti kot dve nezdružljivi možnosti.

Ko razumemo potrebe, ki se skrivajo za njima, se lahko pojavi veliko več različic.

Preden predlagate rešitev, ugotovite, kaj je pomembno drugemu

V konfliktih s kompromisom pogosto pohitimo:

Drugi:

In znova smo na začetku.

Namesto tega lahko pomaga vprašanje:

Morda boste ugotovili:

To je že drugačen problem kot:

»Ves konec tedna morava preživeti pri starših.«

In rešitev je lahko videti popolnoma drugače.

Jasno povejte tudi svojo potrebo

Prizadevanje za kompromis se včasih spremeni v enostransko prilagajanje.

Navzven je problem rešen.

Znotraj pa lahko čutite:

Spet sem popustil.

Pozneje pa se pojavi:

Zato je pomembno povedati tudi svojo potrebo:

S tem drugemu ne postavljate ultimatuma.

V pogovor le vnesete nekaj, kar mora imeti pri iskanju rešitve enako težo.

Kompromis ni samodejno pol-pol

Predstavljajte si, da želi eden odprto okno, drugi pa zaprto.

Kompromis:

lahko deluje.

Toda pri bolj zapletenih potrebah matematična delitev pogosto ni dovolj.

Na primer:

Rešitev ni nujno:

oba se bova trudila govoriti nekoliko tišje.

Lahko je:

Oba sta dobila velik del tega, kar sta v resnici potrebovala.

To je pogosto bolje kot mehansko »nekaj vmes«.

Iščite več kot eno možnost

Ko se pojavi prvi predlog, se z njim običajno takoj začnemo boriti.

In pogovor se konča.

Pomaga lahko, če ustvarite več različic, ne da bi jih morali takoj ocenjevati.

Na primer:

Nenadoma nimate več dveh možnosti:

moje in tvoje.

Imate več skupnih možnosti, med katerimi lahko izbirate.

Vprašajte se, kaj je nujno in pri čem je mogoče biti prilagodljiv

Ni vsak del naše zahteve enako pomemben.

Na primer:

Morda je za vas bistveno:

• odpotovati vsaj za en teden.

Ni pa bistveno:

• natančno julija,
• za deset dni,
• ali na določeno mesto.

Drugi človek ima lahko svoje nespremenljive in prilagodljive točke.

Pomaga vprašati:

Enako vprašanje postavite tudi sebi.

Kompromisa ne zamenjujte s kapitulacijo

Kompromis je lahko videti takole:

Kapitulacija:

Razlika ni le v rezultatu.

Je tudi v tem, ali ste imeli možnost povedati svojo potrebo in ali se je pri odločanju z njo zares računalo.

Če eden skoraj vedno popusti samo zato, da ne bi prišlo do konflikta, to dolgoročno ni zdrav kompromis.

Pazite na prikrito trgovanje

Kompromis se včasih sprevrže v:

Ali:

V odnosih seveda obstaja vzajemnost.

Toda če se vsak dogovor začne spreminjati v računovodstvo zaslug, lahko nastane nov konflikt.

Boljše vprašanje je:

Ali je ta konkretni dogovor sprejemljiv za oba?

namesto:

Kdo je že večkrat popustil?

Dogovor mora biti konkreten

Včasih se konflikt konča z besedami:

Zveni lepo.

Toda kaj to natančno pomeni?

Če na primer rešujete delitev gospodinjskih opravil:

je nejasno.

Konkreten dogovor se lahko glasi:

Ali:

Bolj ko je dogovor konkreten, manjša je možnost, da si ga bo vsak razlagal drugače.

Dober dogovor odgovarja na nekaj preprostih vprašanj

Pomaga vedeti:

• Kdo bo kaj naredil?
• Kdaj?
• Kako pogosto?
• Kaj, če to ne bo mogoče?
• Kdaj se bomo k dogovoru vrnili, če ne bo deloval?

Na primer:

To je že dogovor, ki ga je mogoče zares preizkusiti.

Kompromis je lahko začasen

Ni vam treba vedno najti dokončne rešitve.

Včasih lahko rečete:

To je še posebej uporabno pri temah, ki se ponavljajo:

• gospodinjska opravila,
• skupni čas,
• skrb za otroke,
• delovni režim,
• obiski,
• denar.

Namesto neskončnega iskanja popolne rešitve lahko izvedete majhen preizkus.

Kaj, če se potrebe res ne ujemajo

Vsake razlike ni mogoče rešiti z elegantnim dogovorom.

Eden si na primer želi otroke.

Drugi jih ne želi.

To ni problem, ki bi ga rešilo:

Nekatere potrebe in vrednote so preprosto nezdružljive.

Tudi tukaj pomaga dobra komunikacija.

Ne tako, da ustvari nemogoč kompromis.

Temveč tako, da jasno pokaže:

• V čem natančno se razlikujeva?
• Ali je kateri del prilagodljiv?
• Ali lahko s to razliko živiva?

Včasih je pošteno ugotoviti nezdružljivost bolje kot skleniti lažen dogovor, s katerim ni nihče zadovoljen.

Kaj, če drugi želi samo svojo rešitev

Lahko rečete:

Drugi pa:

Takrat ne gre več samo za iskanje kompromisa.

Lahko se vrnete k načelu:

Če druga stran ni pripravljena upoštevati nobene vaše potrebe, morda problem ni v tem, da ne znate najti dovolj dobrega kompromisa.

Morda skupni kompromis za zdaj sploh ne nastaja.

Kaj, če popuščate predvsem zato, da bi bil mir

To je pomembno prepoznati.

Recite:

In začutite olajšanje.

Prepir se je končal.

Hkrati pa morda čutite odpor ali frustracijo.

Poskusite si zastaviti vprašanje:

Ali se s to rešitvijo strinjam ali si samo želim, da bi se konflikt že končal?

Če je resnična druga možnost, je morda bolje reči:

To je lahko bolj zdravo kot takojšnje strinjanje, ki bi ga pozneje očitali drugemu.

Ne pričakujte, da bo drugi samodejno prepoznal vašo glavno potrebo

Lahko se prepirate o dopustu, denarju ali obiskih.

Toda pod površjem je lahko nekaj povsem drugega.

Na primer:

Drugi sliši:

Ne maraš moje družine.

Vi pa v resnici mislite:

Tudi jaz potrebujem čas za počitek.

Če tega ne poveste, se lahko drugi pogaja o problemu, ki ga v resnici nimate.

Zato je lahko koristno reči neposredno:

Nenadoma se odprejo nove možnosti.

Preprost postopek za iskanje dogovora

Ko imata različne potrebe, lahko poskusite:

1. Opišite svojo potrebo.

2. Ugotovite potrebo drugega.

3. Ločite potrebe od konkretnih rešitev.

4. Predlagajte več različic.

5. Dogovorite se o konkretni rešitvi.

Šele takrat nastane dogovor.

Cilj ni, da oba dobita vse

Kompromis bo pogosto pomenil, da se oba nečemu odpovesta.

Razlika pa je v tem, ali oba hkrati dobita nekaj, kar jima je res pomembno.

Dober dogovor zato ne pomeni nujno:

50 % zame in 50 % zate.

Lahko pomeni:

Moja glavna potreba je spoštovana in tvoja prav tako.

Če to ni mogoče, je bolje, da si to priznamo, kot da ustvarimo dogovor, ki bo deloval le na papirju.

Dogovor se pokaže šele takrat, ko drugi ne želi istega kot vi

Med branjem je lahko reči:

V resničnem pogovoru pa lahko drugi odgovori:

In prav takrat je težko ne popustiti samo zaradi miru ali pa se, nasprotno, ne začeti boriti za svojo različico.

V Duoviu lahko podobno situacijo varno vadite. Navidezni človek ima svojo legitimno potrebo in morda ne bo sprejel vašega prvega predloga. Ugotavljate lahko, kaj je zanj pomembno, poimenujete svojo potrebo in iščete konkretno rešitev, ki spoštuje obe strani.