Duovio članki Pojdi na treninge →

Kako najti kompromis, ne da bi se odpovedali svojim potrebam

Čez vikend bi rada ostala doma.Jaz pa bi rad šel k staršem.Torej bo spet po tvoje.Kaj pa naj naredim? Jaz bi rad šel tja.

Takšen pogovor lahko zelo hitro začne delovati kot tekmovanje.

Ali zmaga eden - ali drugi.

Kompromis pa si predstavljamo kot nekaj vmes:

Torej bomo šli tja samo za pol dneva in bova oba nekoliko nezadovoljna.

Včasih je takšna rešitev res najboljša.

Pogosto pa obstaja boljša pot.

Najprej ugotoviti, kaj vsak od naju v resnici potrebuje.

Zahteva ni isto kot potreba

Rečete:

Želim, da v soboto ostanemo doma.

To je konkreten predlog.

Za njim pa je lahko potreba:

  • odpočiti si,
  • imeti nekaj časa mir,
  • preživeti čas skupaj,
  • ne biti treba znova potovati.

Druga oseba pravi:

Jaz želim iti k staršem.

Za njeno zahtevo je lahko:

  • ohranjati stik z družino,
  • držati obljubo,
  • komu pomagati,
  • ali pa preprosto potreba biti z ljudmi, ki jih že dolgo ni videla.

Dokler govorimo samo o:

doma

proti:

pri starših

se zdi položaj kot dve nezdružljivi možnosti.

Ko razumemo potrebe za njima, lahko nastane veliko več različic.

Preden predlagate rešitev, ugotovite, kaj je za drugega pomembno

V konfliktih pogosto prehitro predlagamo kompromis:

Torej bomo šli tja za dve uri.

Drugi:

To nima smisla.

In smo spet na začetku.

Namesto tega lahko pomaga vprašanje:

Kaj ti je pri tem obisku najpomembnejše?

Morda ugotovite:

Mami sem obljubil, da ji bom pri nečem pomagal.

To je že drugačen problem kot:

»Ves konec tedna moramo preživeti pri starših.«

In rešitev je lahko videti povsem drugače.

Jasno povejte tudi svojo potrebo

Prizadevanje za kompromis se včasih spremeni v enostransko prilagajanje.

Prav, potem bomo šli.

Navzven je problem rešen.

Znotraj pa lahko čutite:

Spet sem popustil.

In pozneje se pojavi:

Jaz vedno počnem samo to, kar želiš ti.

Zato je pomembno povedati tudi svojo potrebo:

Želim najti rešitev, vendar res potrebujem del konca tedna brez načrtov. Zadnje tedne sem zelo utrujen.

S tem drugemu ne postavljate ultimatuma.

V pogovor le vnesete nekaj, kar mora imeti pri iskanju rešitve enako težo.

Kompromis ni samodejno pol-pol

Predstavljajte si, da si ena oseba želi odprto okno, druga pa zaprto.

Kompromis:

Torej ga pustimo napol odprtega.

lahko deluje.

Toda pri bolj zapletenih potrebah matematična delitev na polovico pogosto ni dovolj.

Na primer:

Jaz zvečer potrebujem mir.Jaz moram delati in večkrat telefonirati.

Rešitev ni nujno:

oba se bova trudila govoriti nekoliko tišje.

Lahko je:

Ti boš delal v delovni sobi, jaz pa bom v dnevni sobi.

Oba sta dobila velik del tega, kar sta v resnici potrebovala.

To je pogosto bolje kot mehansko »nekaj vmes«.

Iščite več kot eno možnost

Ko se pojavi prvi predlog, se ga običajno takoj začnemo oklepati.

Kaj, če bi šla tja v soboto?Ne.

In pogovor se s tem konča.

Pomaga lahko, če ustvarimo več različic, ne da bi jih takoj ocenjevali.

Na primer:

Lahko greva samo v soboto dopoldne.Tokrat lahko greš sam.Obisk lahko prestaviva na naslednji teden.Lahko greva v nedeljo in soboto pustiva prosto.

Naenkrat nimate dveh možnosti:

moje in tvoje.

Imate več skupnih možnosti, med katerimi lahko izbirate.

Vprašajte se, kaj je nujno in kaj prilagodljivo

Ni vsak del naše zahteve enako pomemben.

Na primer:

Želim oditi na desetdnevne počitnice julija.

Morda je za vas bistveno:

  • oditi vsaj za en teden.

Ni pa bistveno:

  • natančno julija,
  • za deset dni,
  • ali na določeno mesto.

Druga oseba ima lahko svoje trdne in prilagodljive točke.

Pomaga vprašati:

Kaj od tega ti je res pomembno in pri čem lahko popustiš?

In isto vprašanje postaviti sebi.

Ne zamenjujte kompromisa s kapitulacijo

Kompromis je lahko videti tako:

Jaz potrebujem sobotno dopoldne zase, ti pa želiš iti k staršem. Kaj, če bi šel dopoldne sam, popoldne pa bi bila skupaj?

Kapitulacija:

Prav, potem bom šel, čeprav nočem.

Razlika ni le v rezultatu.

Je tudi v tem, ali ste imeli možnost povedati svojo potrebo in ali je bila ta pri odločanju zares upoštevana.

Če ena oseba skoraj vedno popusti samo zato, da ne bi prišlo do konflikta, to dolgoročno ni zdrav kompromis.

Pazite na prikrito trgovanje

Kompromis se včasih sprevrže v:

Prav, naredil bom to, ampak potem mi boš nekaj dolžan.

Ali:

Jaz sem prejšnji teden popustil, zato moraš zdaj ti.

V odnosih seveda obstaja vzajemnost.

Toda če se vsak dogovor začne spreminjati v računovodstvo zaslug, lahko nastane nov konflikt.

Boljše vprašanje je:

Je ta konkretni dogovor sprejemljiv za oba?

namesto:

Kdo je že večkrat popustil?

Dogovor mora biti konkreten

Včasih se konflikt konča z besedami:

Torej se bova oba bolj potrudila.

Zveni lepo.

Toda kaj to natančno pomeni?

Če na primer rešujete gospodinjska opravila:

Več mi moraš pomagati.

je nejasno.

Konkreten dogovor se lahko glasi:

Ta mesec boš nakupoval ob torkih in petkih, jaz pa bom med tednom skrbel za kuhanje.

Ali:

Če eden od naju ne bo mogel opraviti svoje naloge, bo to drugemu povedal najpozneje dan prej.

Bolj ko je dogovor konkreten, manjša je možnost, da si ga bo vsak razlagal drugače.

Dober dogovor odgovarja na nekaj preprostih vprašanj

Pomaga vedeti:

  • Kdo bo kaj naredil?
  • Kdaj?
  • Kako pogosto?
  • Kaj, če to ne bo mogoče?
  • Kdaj se bomo vrnili k dogovoru, če ne bo deloval?

Na primer:

Poskusiva en mesec izmenično preživljati konce tedna. Eden naj bo skupno načrtovan, drugega pa si vsak uredi po svoje. Čez mesec dni bova povedala, ali nama ustreza.

To je že dogovor, ki ga je mogoče zares preizkusiti.

Kompromis je lahko začasen

Ni vam treba vedno najti dokončne rešitve.

Včasih lahko rečete:

Zdaj ne veva, kaj nama bo ustrezalo. Poskusiva dva tedna tako, potem pa oceniva.

To je še posebej koristno pri temah, ki se ponavljajo:

  • gospodinjska opravila,
  • skupni čas,
  • skrb za otroke,
  • delovni režim,
  • obiski,
  • denar.

Namesto neskončnega iskanja popolne rešitve lahko izvedete majhen poskus.

Kaj, če so potrebe res nezdružljive

Vsake razlike ni mogoče elegantno rešiti z dogovorom.

Ena oseba si na primer želi otroke.

Druga jih noče.

To ni problem, ki bi ga rešili z:

Torej bova imela pol otroka.

Nekatere potrebe in vrednote so preprosto nezdružljive.

Tudi tukaj dobra komunikacija pomaga.

Ne tako, da ustvari nemogoč kompromis.

Ampak tako, da jasno pokaže:

  • V čem natančno se razlikujemo?
  • Ali je kateri del prilagodljiv?
  • Ali lahko s to razliko živimo?

Včasih je pošteno spoznanje nezdružljivosti boljše od lažnega dogovora, s katerim ni nihče zadovoljen.

Kaj, če drugi želi samo svojo rešitev

Lahko rečete:

Jaz potrebujem, da je tako.

Drugi pa:

Ne. Naredila bova po moje.

Takrat ne gre več samo za iskanje kompromisa.

Lahko se vrnete k načelu:

Razumem, da si tega želiš. Jaz pa se s to rešitvijo ne počutim dobro. Potrebujem, da najdeva različico, s katero se lahko strinjava oba.

Če druga stran ni pripravljena upoštevati nobene vaše potrebe, morda težava ni v tem, da ne znate najti dovolj dobrega kompromisa.

Morda skupni kompromis za zdaj sploh ne nastaja.

Kaj, če popuščate predvsem zato, da bi bil mir

To je pomembno prepoznati.

Rečete:

Prav, potem bova naredila po tvoje.

In občutite olajšanje - prepir se je končal.

Toda hkrati morda čutite odpor ali frustracijo.

Poskusite se vprašati:

Ali se s to rešitvijo strinjam ali si samo želim, da bi se konflikt že končal?

Če je resnična druga možnost, je morda bolje reči:

Ne želim se več prepirati, vendar se s to rešitvijo za zdaj ne strinjam. Potrebujem še nekaj časa za razmislek.

To je lahko bolj zdravo kot takojšnje strinjanje, ki ga boste pozneje očitali drugemu.

Ne pričakujte, da bo drugi samodejno prepoznal vašo glavno potrebo

Lahko se prepirate o počitnicah, denarju ali obiskih.

Toda pod površjem je lahko nekaj povsem drugega.

Na primer:

Nočem znova preživeti celotnega konca tedna s tvojimi starši.

Drugi sliši:

Ne maraš moje družine.

Vi pa v resnici mislite:

Tudi jaz potrebujem čas za počitek.

Če tega ne poveste, se lahko drugi pogaja o problemu, ki ga v resnici nimate.

Zato je lahko koristno povedati neposredno:

Ne gre za to, da jih ne bi želel videti. Gre za to, da potrebujem del konca tedna brez načrtov.

Naenkrat se odprejo nove možnosti.

Preprost postopek za iskanje dogovora

Ko imate različne potrebe, lahko poskusite:

[B1. Opisati svojo potrebo.]

Potrebujem nekaj časa za počitek čez konec tedna.

2. Ugotoviti potrebo drugega.

Kaj ti je pomembno pri tem, da bi šla k staršem prav zdaj?

3. Ločiti potrebe od konkretnih rešitev.

Torej jih želiš videti, jaz pa potrebujem del konca tedna prost.

4. Predlagati več različic.

Lahko bi šla samo v nedeljo, v soboto bi lahko šel sam ali pa bi obisk prestavila na naslednji teden.

5. Dogovoriti se o konkretni rešitvi.

Prav, v soboto ostanemo doma, v nedeljo pa gremo na kosilo.

Šele takrat nastane dogovor.

Cilj ni, da oba dobita vse

Kompromis bo pogosto pomenil, da se oba nečemu odpovesta.

Razlika pa je v tem, ali oba hkrati dobita nekaj, kar jima je zares pomembno.

Dober dogovor zato ne pomeni nujno:

50 % zame in 50 % zate.

Lahko pomeni:

Moja glavna potreba je upoštevana in tvoja tudi.

In če to ni mogoče, je bolje priznati kot ustvariti dogovor, ki bo deloval le na papirju.


Dogovor se pokaže šele takrat, ko drugi ne želi istega kot vi

Pri branju je lahko reči:

Poiščiva rešitev, ki bo ustrezala obema.

V resničnem pogovoru pa lahko drugi odgovori:

Jaz nočem nobene druge možnosti. Želim, da greš z mano.

In prav takrat je težko ne popustiti samo zaradi miru ali pa nasprotno začeti bojevati se za svojo različico.

V Duoviu lahko podobno situacijo varno vadite. Virtualna oseba ima svojo legitimno potrebo in morda ne bo sprejela vašega prvega predloga. Ugotavljate lahko, kaj ji je pomembno, poimenujete svojo potrebo in iščete konkretno rešitev, ki spoštuje obe strani.

Preizkusi trening »Iskanje dogovora pri različnih potrebah« →