Včasih je presenetljivo težko reči »ne«.
Ne zato, ker ne bi vedeli, kaj želimo. Pogosto natančno vemo, da nimamo energije za obisk, da ne bomo zmogli še ene delovne naloge ali da nam določeno vedenje ni prijetno.
Težava se pojavi šele, ko moramo to povedati drugi osebi.
Danes ne pridem, ker sem imel res naporen teden, zadnje čase slabo spim in moram dokončati še nekaj stvari, zato upam, da boš razumel …
Namesto preproste zavrnitve začnemo svojo odločitev zagovarjati.
In bolj ko razlagamo, bolj včasih ustvarjamo vtis, da je naša meja pravzaprav odprta za pogajanja.
Meja ne potrebuje zagovora
Obstaja razlika med pojasnjevanjem in zagovarjanjem.
Pojasnilo je lahko naravni del zdravega odnosa:
Danes ne pridem. Utrujen sem in zvečer potrebujem počitek.
Zagovarjanje se začne, ko imamo občutek, da moramo drugega prepričati, da imamo pravico zavrniti:
Res bi prišel, ampak zadnje tri dni skoraj nisem spal, v službi je bilo noro veliko dela in jutri moram zgodaj vstati. Nočem, da dobiš občutek, da se nočem videti s tabo …
Takšen odgovor sam po sebi ni nujno slab. Pomembno je vprašanje:
Ali pojasnjujem, ker želim nekaj deliti, ali zato, ker potrebujem, da drugi odobri mojo odločitev?
To je bistvena razlika.
Zakaj pretirano razlaganje slabi mejo
Predstavljajte si preprosto situacijo:
Ali lahko v soboto prevzameš mojo izmeno?
Odgovorite:
Žal ne morem, ker imam že nekaj dogovorjenega, poleg tega sem bil zadnje čase zelo utrujen in bi si moral odpočiti.
Druga oseba lahko začne iskati rešitev za vaše razloge:
Pa saj je samo dopoldne.
Dodate še eno pojasnilo:
Vem, ampak popoldne se nekam odpravljamo, zadnje tedne pa sem delal skoraj vsak konec tedna.
In sledi nov argument:
Potem boš pa počival v nedeljo.
Nenadoma se ne pogovarjate več o tem, ali želite prevzeti izmeno.
Razpravljate o tem, ali so vaši razlogi dovolj dobri.
Vaše prvotno sporočilo pa bi lahko bilo preprosto:
V soboto žal ne morem prevzeti izmene.
Meja ni način za nadzorovanje drugega
Zdrava meja hkrati ne pomeni:
Tega ne smeš početi.
Pogosto jo je koristneje oblikovati skozi lastno ravnanje.
Namesto:
Nehaj vpiti name.
je lahko meja na primer:
Rad bi to rešil s tabo, vendar ne tako, da vpijeva drug na drugega. Če bova nadaljevala na ta način, si bom vzel premor in se lahko k temu vrneva pozneje.
Ne določate, kaj mora druga oseba storiti.
Poveste, pod kakšnimi pogoji ste pripravljeni nadaljevati pogovor in kaj boste storili, če ti pogoji ne bodo spoštovani.
Kratka meja ni nujno neobčutljiva
Včasih imamo občutek, da bomo delovali hladno, če ne bomo podali dolge razlage.
Med osornim:
Ne. In ne teži mi s tem.
in dolgim zagovarjanjem pa je veliko prostora.
Na primer:
Hvala, da si vprašal, ampak tokrat ne morem.
alI:
Razumem, da bi ti to pomagalo. Jaz pa tega tokrat ne morem prevzeti.
Lahko torej priznate potrebo druge osebe, ne da bi spremenili svojo odločitev.
Empatija in meje niso nasprotje.
Kaj pa, če druga oseba želi pojasnilo?
Vprašanje »zakaj?« samodejno ne pomeni, da nekdo vaše meje ne spoštuje.
V bližnjem odnosu je povsem običajno, da želimo razumeti razloge druge osebe.
Lahko jih pojasnite.
Razlika nastane, ko se iz pojasnjevanja razvije neskončen proces, v katerem morate dokazovati, da je vaš razlog dovolj upravičen.
Na primer:
Danes moram biti zvečer sam.
»Zakaj?«
Utrujen sem in potrebujem nekaj časa zase.
»Ampak ves teden se skoraj nisva videla.«
Ni vam treba iskati vedno novih argumentov.
Lahko priznate drugo stran in hkrati ohranite mejo:
Razumem, da ti je žal. Danes pa zvečer res potrebujem čas zase. Lahko se dogovoriva za jutri.
Preprosta struktura je lahko v pomoč
Če ste nagnjeni k pretiranemu razlaganju, poskusite odgovor razdeliti na tri dele:
1. Priznanje
Razumem, da bi bil vesel, če bi prišel.
2. Jasna meja
Danes pa ne bom prišel.
3. Naslednji korak - če ga res želite ponuditi
Z veseljem se vidim naslednji teden.
Celoten odgovor ima lahko samo dva stavka:
Razumem, da bi bil vesel, če bi prišel. Danes pa ne zmorem. Z veseljem se dogovorim za naslednji teden.
Dodatnih deset stavkov razlage ni potrebnih.
Kaj pa, če druga oseba meje ne sprejme?
Tu se začne težji del.
Nekdo se lahko odzove:
Torej spet nimaš časa zame.
alI:
Če bi ti bilo res mar, bi prišel.
V takem trenutku pogosto začutimo potrebo, da začnemo dokazovati nasprotno.
To vendar ni res, saj sem prejšnji teden …
In meja se znova spremeni v zagovor.
Druga možnost je, da se ne odzovete na vsako obtožbo in se vrnete k prvotnemu sporočilu:
Žal mi je, da to tako doživljaš. Danes pa ne bom prišel.
To ne pomeni, da ignorirate občutke druge osebe.
Pomeni, da ne potrebujete njenega soglasja, da bi vaša meja lahko veljala.
Vedeti je lažje kot to zares povedati
Ob branju članka se lahko vse zdi preprosto.
V resničnem pogovoru je drugače.
Druga oseba je videti razočarana. Vpraša vas, zakaj. Poskuša vas prepričati. Začnete dvomiti, ali niste sebični, in nenadoma razlagate nekaj, česar sprva sploh niste želeli razlagati.
Prav zato je nastal Duovio.
Namesto nadaljnjega branja o komunikaciji lahko podobno situacijo zares preizkusite. Navidezna oseba vam bo postavila zahtevo, vi boste odgovorili s svojimi besedami, pogovor pa se bo nadaljeval glede na to, kar boste povedali.
Tako lahko varno preizkusite, kako je reči:
Ne, tokrat ne morem.
In tokrat za tem ne dodati še petih stavkov.
Brati o mejah je eno. Poskusiti jih postaviti pod pritiskom pa je težje.