Če me ne bi tako jezila, mi ne bi bilo treba kričati nate.
Če bi me imel res rad, bi to naredil.
To se ni zgodilo. Spet si nekaj izmišljuješ.
Takšni stavki so lahko neprijetni, boleči in včasih tudi manipulativni.
Hkrati pa velja nekaj pomembnega:
En napačno oblikovan stavek iz človeka še ne naredi manipulatorja.
Ljudje se včasih branijo. Rečejo kaj nepravičnega. Pretiravajo. V stresu prenesejo del krivde. Napačno se spomnijo prejšnjega pogovora. Ostro se odzovejo in jim je pozneje žal.
Zato je običajno koristneje manj razmišljati o vprašanju:
Ali je ta človek manipulator?
in bolj o vprašanju:
Kaj se v tem pogovoru v resnici dogaja?
Spremljajte vedenje, ne oznake
Beseda „manipulacija“ se danes uporablja zelo široko.
Včasih označuje resničen pritisk ali sistematično vplivanje na drugega človeka.
Drugič se z njo označi skoraj vsak neprijeten stavek:
Ne strinja se z menoj.
Razjezil se je.
Rekel mi je, da sem ga razočaral.
Situacije se spominja drugače.
To samo po sebi še ni nujno manipulacija.
Koristneje je spremljati konkretne izraze vedenja.
Na primer:
- ali druga oseba prelaga odgovornost za svoje vedenje na vas?
- ali poskuša v vas vzbuditi občutek krivde, da bi spremenili odločitev?
- ali spoštuje vaš „ne“?
- ali lahko ostane pri temi?
- ali dopušča, da imate drugačen pogled?
- ali lahko prizna lastno napako?
- ali spremeni način komunikacije, ko poveste, da vam ni prijeten?
Prav takšna vprašanja so običajno bolj praktična kot poskus človeka uvrstiti v eno samo kategorijo.
Prelaganje odgovornosti
Predstavljajte si stavek:
Če me ne bi tako izzival, mi ne bi bilo treba kričati nate.
Morda ste res naredili nekaj, kar je drugega razjezilo.
To pa ne pomeni, da ste samodejno odgovorni za način, na katerega je izrazil svojo jezo.
Lahko rečete:
Razumem, da te je moje vedenje razjezilo. To lahko razrešiva. Za to, da kričiš name, pa ne morem prevzeti odgovornosti jaz.
S tem ne pravite:
„Nisem naredil ničesar narobe.“
Pravite:
„Ločiva moje vedenje od tvoje reakcije.“
To je pomembna razlika.
Vzbuditev občutka krivde
Druga pogosta oblika pritiska se lahko glasi:
Če bi me imel rad, bi prišel.
Ali:
Jaz bi to naredila zate.
Ali:
Torej so ti tvoji prijatelji spet pomembnejši od mene.
Morda je v ozadju resnično razočaranje.
To je legitimno.
Težava nastane, ko se odnos ali vaša moralna vrednost začneta uporabljati kot vzvod:
„Če me imaš rad, se moraš strinjati.“
Lahko na primer rečete:
Razumem, da ti je žal. To, da tokrat pravim ne, pa ne pomeni, da mi ni mar zate.
S tem priznate čustvo, vendar ne sprejmete pritiska.
Nespoštovanje zavrnitve
Obstaja razlika med:
Nočeš priti?
Ne, danes ne morem.
Škoda. Kaj pa jutri?
in:
Ne, danes ne morem.
Zakaj pa ne?
Ker nočem.
To ni razlog. Normalno mi povej, zakaj nočeš.
Eno dodatno vprašanje ne pomeni nujno nič slabega.
Če pa vaša zavrnitev začne veljati šele takrat, ko navedete razlog, ki ga druga oseba prizna kot dovolj dobrega, nastane pritisk.
Lahko se vrnete k preprostemu:
Razumem, da želiš pojasnilo. Moj odgovor pa je še vedno ne.
Svojega razloga vam ni treba zagovarjati v nedogled.
Pripisovanje namenov
Druga težava nastane, ko konkretno vedenje postane trditev o vaših motivih.
Naredila si to namenoma, da bi me ponižala.
Morda se je druga oseba res počutila ponižano.
To pa ni isto kot gotovost glede vašega namena.
Lahko odgovorite:
Razumem, da je nate tako vplivalo. Nisem tega naredila s tem namenom.
In po potrebi dodate:
Lahko se pogovoriva o tem, kaj sem konkretno naredila in kakšen je bil vpliv tega.
S tem ne zanikate njegove izkušnje.
Le samodejno ne sprejmete razlage o tem, kaj naj bi se vam dogajalo v glavi.
Preusmerjanje teme
Predstavljajte si:
Moti me, da nisi upošteval najinega dogovora.
Druga oseba odgovori:
Ali ti pa vedno upoštevaš vse? Kaj pa prejšnji teden?
Morda ima upravičen očitek.
Vendar se lahko prvotna tema s tem izgubi.
Lahko rečete:
K temu, kar te moti pri mojem vedenju, se lahko vrneva. Zdaj pa bi rad dokončal to temo.
To ni zavračanje druge osebe.
Je poskus obravnavati eno stvar za drugo.
Pretirano posploševanje
Ti to vedno počneš.
S tabo se nikoli ni mogoče ničesar dogovoriti.
Tebi je vseeno za vse.
Takšni stavki so med konfliktom pogosti.
Niso vedno manipulacija. Včasih so le nenatančen izraz frustracije.
Pomaga, če jih vrnete h konkretni situaciji:
Kaj konkretno imaš v mislih?
Ali:
Pogovoriva se o tem, kaj se je zgodilo tokrat.
Bolj ko je pogovor konkreten, manj prostora ostane za oznake in boj glede človekovega značaja.
Ko se vsak spominja nečesa drugega
Tukaj je dobro biti še posebej previden.
Drugačen spomin sam po sebi ni dokaz manipulacije.
Ena oseba reče:
Spominjam se, da sva se dogovorila za osmo uro.
Druga:
Spominjam se, da nisva določila natančnega časa.
Oba sta lahko iskreno prepričana o svoji različici.
Zato je pogosto bolje:
Jaz se tega spominjam drugače.
kot:
To se nikoli ni zgodilo.
In še zlasti ne:
Spet si nekaj izmišljuješ.
Ni vsaka razlika v spominu gaslighting
Izraz „gaslighting“ se danes uporablja zelo pogosto.
Včasih celo preveč.
Če se dva človeka situacije spominjata drugače, to še ne pomeni, da eden sistematično manipulira z drugim.
Večji opozorilni znak je lahko na primer ponavljajoč se način komunikacije:
To se nikoli ni zgodilo.
Vse si izmišljuješ.
S tabo je nekaj narobe, če se tega spominjaš tako.
Nikoli ne moreš zaupati lastnemu spominu.
Še posebej, če se tak način uporablja ponavljajoče in se hkrati zavrača možnost preverjanja dejstev ali dopuščanja drugačnega pogleda.
Tudi takrat je koristneje opisati vedenje kot takoj postaviti diagnozo drugega človeka.
Na primer:
Ko mi vedno znova govoriš, da si stvari izmišljujem, namesto da bi primerjala, kako se vsak od naju spominja situacije, težko nadaljujem ta pogovor.
To je konkretno.
In na to se je mogoče odzvati.
En stavek še ne tvori vzorca
Predstavljajte si, da partner enkrat med prepirom reče:
Če bi me imel rad, bi prišel.
Pozneje se pomiri in reče:
To sem slabo povedal. Bil sem razočaran in skušal sem nate pritisniti. Oprosti.
To je nekaj drugega kot situacija, v kateri se podoben pritisk ponovi vsakič, ko rečete ne.
Prav ponavljanje je pomembno.
Prav tako je pomembno, ali je druga oseba sposobna premisliti o svoji reakciji.
Pomembno vprašanje: kaj se zgodi, ko težavo poimenujete?
To je lahko eno najbolj praktičnih vodil.
Rečete na primer:
Ko praviš, da se moram strinjati, če mi je mar zate, v tem čutim pritisk.
Druga oseba lahko odgovori:
Prav imaš. Razočaran sem, vendar te nočem siliti.
To kaže sposobnost popravljanja.
Ali:
V redu, razumem. Povedal bom drugače.
Tudi to.
Lahko pa sledi:
Torej zdaj iz mene delaš manipulatorja?
Spet vse psihologiziraš.
Problem je, da si preobčutljiv.
In s tem se prvotna težava znova prenese na vas.
Ena takšna reakcija še ni nujno dokončen dokaz ničesar.
Če pa se isti mehanizem ponovi vsakič, ko postavite mejo ali opozorite na neprijeten način komunikacije, je to koristna informacija.
Spremljajte sposobnost popravljanja
Vsi se včasih zmotimo. Tudi pri komunikaciji.
Veliko pomembnejša od popolnoma zdravega stavka v vsakem trenutku je lahko sposobnost reči:
To sem pretiraval.
To sem povedal kot očitek.
Imel sem občutek, da me zavračaš, in začel sem pritiskati nate.
Poskusil bom povedati drugače.
Sposobnost popraviti lastno komunikacijo je pomemben znak, da je lahko pogovor varen in enakovreden, tudi kadar v njem občasno pride do konflikta.
Spremljajte tudi sebe
Ko začnemo brati o manipulaciji, lahko nastane še ena težava.
Postanemo bolj pozorni in jo začnemo iskati povsod.
Partner reče:
Žal mi je, da ne greš.
Mi pa slišimo:
Vzbuditev občutka krivde.
Kolega reče:
Mislil sem, da sva se dogovorila drugače.
Mi pa slišimo:
Gaslighting.
Prijatelj se razjezi, ker smo nekaj odpovedali.
In si rečemo:
Ne spoštuje mojih meja.
Vendar ima tudi druga oseba pravico biti razočarana, se ne strinjati ali imeti lastni spomin.
Zdrava komunikacija ne pomeni, da se mora druga oseba vedno odzvati mirno, strinjajoče in brez čustev.
Čustva niso samodejno manipulacija
Nekdo lahko reče:
To me res žalosti.
In to tudi resno misli.
- Lahko je žalosten.
- Lahko se razjezi.
- Lahko želi pojasnilo.
- Lahko se nekaj časa celo obrambno odziva.
Vse to spada k običajni komunikaciji.
Manipulativni pritisk nastane prej takrat, ko se čustvo uporabi kot sredstvo, da bi drugega prisilili:
Če nočeš, da me vidiš žalostnega, potem to naredi.
Ne gre torej samo za to, da čustvo obstaja.
Gre za to, kakšno vlogo ima v pogovoru.
Meja ni vedno samodejno upravičena
Podobno je dobro biti previden tudi pri besedi „meja“.
Moja meja je, da ne smeš hoditi ven s prijatelji.
To ni več le opis tega, kar je sprejemljivo za vas.
Je poskus nadzorovati vedenje druge osebe.
Meja se lahko glasi bolj takole:
Nočem biti v odnosu, v katerem drug drugemu nadzorujeva, s kom smeva preživljati čas.
Zato ni dobro samodejno predpostaviti:
„Rekel sem, da je to meja, zato jo mora druga oseba spoštovati.“
Zdrava komunikacija zahteva prostor za potrebe in meje obeh strani.
Osredotočite se na vzorec, ne na posamezen stavek
Če želite presoditi, ali je komunikacija dolgoročno nepravična, lahko spremljate:
- Ali se isto vedenje ponavlja?
- Ali je mogoče nanj opozoriti brez novega napada?
- Ali druga oseba spoštuje jasen „ne“?
- Ali lahko prizna svoj delež?
- Ali je mogoče imeti drugačno mnenje, ne da bi bili kaznovani?
- Ali se pogovor vrača h konkretnim dejstvom ali se nenehno vrača k vaši osebnosti?
- Ali se po opravičilu in dogovoru kaj spremeni?
Posamezen stavek vam lahko da razlog za previdnost.
Vzorec skozi čas vam bo povedal veliko več.
Kaj storiti, ko komunikacijo doživljate kot nepravično
Ni vam treba začeti s stavkom:
Manipuliraš z menoj.
Ta lahko celoten pogovor takoj preusmeri k oznaki.
Pogosto je koristneje poimenovati konkretno vedenje:
Ko praviš, da se moram strinjati, če mi je mar zate, v tem čutim pritisk.
Svoj delež želim obravnavati, vendar nočem prevzeti odgovornosti za tvoje kričanje.
Jaz se te situacije spominjam drugače. Nočem, da si drug drugemu govoriva, da si jo izmišljujeva.
Že sem rekel ne. Svoje odločitve nočem več zagovarjati.
Če bova nadaljevala z osebnimi napadi, bom pogovor zdaj končal.
Takšen odgovor ima eno prednost.
Ni vam treba vedeti, kakšen človek stoji pred vami.
Dovolj je, da veste, na kakšen način z njim ne želite komunicirati.
Ko se nič ne spremeni
- Včasih težavo jasno poimenujete.
- Postavite mejo.
- Vrnite se k dejstvom.
- Poskusite govoriti mirneje.
Način komunikacije pa se še naprej ponavlja.
Takrat glavno vprašanje morda ni več:
Kako naj še bolje razložim, da me to moti?
Koristnejše je lahko:
Kaj bom storil jaz, če se ta način komunikacije ne bo spremenil?
- Včasih to pomeni, da prekinete konkreten pogovor.
- Včasih omejite določene situacije.
- Včasih spremenite način sodelovanja.
Pri resnih ali dolgotrajnih težavah je morda primerno poiskati podporo zunaj samega konflikta.
Dobra komunikacija lahko spremeni marsikaj.
Ne more pa sama ustvariti sodelovanja tam, kjer druga stran zanj nima interesa.
Cilj ni naučiti se prepoznavati manipulatorjev
Koristnejši cilj je drugačen.
Naučiti se prepoznati:
Tukaj name nastaja pritisk.
Tukaj se prelaga odgovornost.
Tukaj se izgublja prvotna tema.
Tukaj se namesto mojega ravnanja ocenjuje moja osebnost.
Tukaj moja zavrnitev ni spoštovana.
In se nato znati odzvati, ne da bi bilo treba drugo osebo diagnosticirati ali premagati.
Zdrava zaščita pred nepravično komunikacijo ni v tem, da začnemo manipulacijo iskati v vsakem stavku.
Prav tako nam ni treba predpostavljati, da druga oseba manipulira namerno. Vzbuditev občutka krivde, prelaganje odgovornosti ali spodkopavanje našega pogleda je lahko tudi naučen ali samodejen način komunikacije, katerega vpliva se druga oseba sploh ne zaveda.
Zato se nam ni treba odločati, ali je nekdo „manipulator“. Veliko koristneje je prepoznati konkreten komunikacijski vzorec, ga pri sebi poimenovati in se nanj odzvati.
Če se lahko držimo dejstev, pogovor vračamo k temi, ne prevzemamo tuje odgovornosti in jasno postavljamo meje, lahko spremenimo dinamiko pogovora, ne da bi drugi osebi pripisovali namene ali jo označevali.
Šele način, na katerega se druga oseba odzove na takšno spremembo, nam lahko da dodatno informacijo: ali se lahko umiri, sliši našo mejo in prilagodi svoj način komunikacije ali pa se isti pritisk vedno znova vrača?
Prepoznati pritisk sredi pogovora je veliko težje
Pri branju primerov je morda lahko reči:
To je že prelaganje krivde.
V resničnem pogovoru pa slišite:
Če me ne bi poslušala samo napol, se mi ne bi bilo treba tako odzvati.
In v nekaj sekundah se morate odločiti:
Ali je v tej kritiki kaj resnice?
Ali pravkar prevzemam odgovornost za nekaj, kar ni moje?
Ali se je smiselno še naprej pogovarjati ali moram postaviti mejo?
Prav takšne situacije lahko varno vadite v Duovio. Virtualna oseba lahko uporablja obtoževanje, pritisk, omalovaževanje ali preusmerjanje teme, vi pa se odzivate s svojimi besedami.
Tako lahko preizkusite, kako ločiti dejstva od napada, prevzeti svoj dejanski delež odgovornosti in se ne pustiti potisniti v neskončno zagovarjanje ali protinapad.