Nekdo vas prosi za pomoč.
Bi lahko v soboto prevzel mojo izmeno?
Toda vi tega ne želite. Za seboj imate naporen teden in soboto ste si želeli pustiti prosto.
Kljub temu se zalotite, ko rečete:
No … verjetno bi lahko.
Ne zato, ker bi si premislili.
Ampak zato, ker ob misli, da boste rekli »ne«, začutite neprijeten občutek krivde.
- Kaj če drugega razočaram?
- Kaj če bo mislil, da sem sebičen?
- Kaj če se razjezi?
- Ali mu ne bi moral pomagati?
In tako včasih privolimo v stvari, ki jih v resnici ne želimo početi.
Občutek krivde ne pomeni, da počnete nekaj narobe
To je morda najpomembnejša stvar.
Če se po zavrnitvi počutite krive, to ne pomeni samodejno, da je bila vaša zavrnitev napačna.
Občutek krivde se lahko preprosto pojavi zato, ker ste nekoga razočarali.
Predstavljajte si:
Boš prišel čez vikend? Že dolgo se nisva videla.
Odgovorite:
Tokrat ne bom prišel. Čez vikend si moram odpočiti.
Drugega človeka to lahko prizadene.
In vas lahko prizadene, da ste ga razočarali.
Oboje je lahko hkrati res.
Nekoga lahko razočarate, ne da bi mu škodovali ali naredili kaj narobe.
»Ne« ni zavrnitev človeka
Ko zavrnemo prošnjo nekoga, ki nam je blizu, zlahka dobimo občutek, da zavračamo njega samega.
Toda:
Danes se ne želim videti.
ni isto kot:
Ne želim se videvati s tabo.
In:
Tokrat ti ne morem pomagati.
ni isto kot:
Ni mi mar zate.
Zavračate konkretno prošnjo, ne vrednosti človeka ali celotnega odnosa.
Prav to razlikovanje lahko pomaga, ko se po zavrnitvi pojavi občutek krivde.
Ni vam treba imeti »dovolj dobrega« razloga
Pogost odziv na občutek krivde je dolgotrajno razlaganje.
Res bi rad prišel, ampak ta teden je bil strašno naporen, pa še nekaj moram dokončati in zadnje čase slabo spim, tako da če ti ne bo motilo …
Kot da bi morali predložiti dovolj dokazov, da bi nam drugi dovolil reči ne.
Pogosto pa zadostuje:
Hvala za povabilo, ampak tokrat ne bom prišel.
Ali:
V soboto ne morem prevzeti izmene.
Razlog seveda lahko poveste. V bližnjih odnosih je razlaganje povsem naravno.
Razlika je v tem, ali nekaj pojasnjujete, ker želite to deliti, ali se zagovarjate, ker potrebujete soglasje za svojo odločitev.
Zavrniti lahko tudi prijazno
Asertiven »ne« ni nujno grob.
Ni vam treba reči:
Ne. To je tvoj problem.
Prav tako pa vam ni treba reči:
Zelo mi je žal, res se opravičujem, upam, da nisi jezen name …
Lahko priznate položaj drugega in ga hkrati zavrnete:
Razumem, da bi ti to zelo pomagalo. Jaz pa tokrat ne morem prevzeti izmene.
Ali:
Rad bi te videl, ampak danes moram ostati doma. Lahko se dogovoriva za drug dan.
Empatija ne pomeni strinjanja.
Razumete lahko, kaj drugi potrebuje, ne da bi bili dolžni izpolniti njegovo potrebo.
Pazite na »ne«, ki v resnici pomeni »prepričaj me«
Včasih zaradi strahu pred zavrnitvijo odgovorimo nejasno:
Ne vem …
Morda mi ne ustreza …
Bom videl, ali mi bo uspelo …
Drugi človek morda sploh ne bo prepoznal, da smo zavrnili.
Zato lahko nadaljuje:
Prosim, saj je samo za kratek čas.
In imamo občutek, da pritiska na nas.
V resnici svoje odločitve še nismo jasno izrazili.
Če že veste, da nečesa ne želite, je običajno razumljiveje:
Ne, tokrat ne morem.
Jasnost ni nujno nevljudna.
Nasprotno, do drugega je lahko pravičnejša od nejasnega »morda«, če že vnaprej veste, da je odgovor ne.
Kaj če je drugi razočaran?
Lahko je.
In prav to je običajno najtežji del zavračanja.
Rečete:
Danes ne bom prišel.
Drugi pa odgovori:
Žal mi je. Veselil sem se, da te vidim.
Nagnjeni smo k temu, da bi neprijeten občutek hitro odpravili:
Prav, potem bom pa prišel.
Toda razočaranje drugega človeka samo po sebi ni dokaz, da bi morali svojo odločitev spremeniti.
Njegovo čustvo lahko sprejmete:
Razumem. Tudi meni je žal, da se ne bova videla.
In hkrati ohranite svojo odločitev:
Danes pa res ne bom prišel.
Ni vam treba drugega prepričati, da bo z vašo zavrnitvijo zadovoljen.
Kaj če vas začne prepričevati?
Eno dodatno vprašanje ali poskus najti drugo rešitev še ne pomeni nujno nespoštovanja vaše zavrnitve.
Ali ne bi šlo vsaj za eno uro?
Ponudbo lahko pretehtate.
Če pa vaš odgovor ostaja enak, vam ni treba vsakič ustvariti novega argumenta.
Ne, danes ne želim niti za eno uro. Dogovoriva se drugič.
Če drugi nadaljuje:
Potem ti očitno ni prav veliko mar zame.
je zelo vabljivo začeti dokazovati nasprotno:
Kako lahko rečeš kaj takega? Saj sem prejšnji teden …
S tem pa se pogovor premakne od vaše odločitve k dokazovanju vašega odnosa.
Namesto tega lahko rečete:
Žal mi je, da to tako doživljaš. To, da danes ne bom prišel, pa ne pomeni, da mi ni mar zate.
Svoje meje vam ni treba še naprej zagovarjati.
Zavrnitev ni vedno meja
Dobro je tudi, da lastne meje ne zamenjujete za pravico odločati o drugem človeku.
Ne želim, da hodiš ven s svojimi prijatelji.
ni isto kot zavrniti prošnjo, ki se nanaša na vas.
V odnosih imajo potrebe in meje obe strani.
Tako kot imate pravico reči:
Ne, danes se mi ne ljubi.
ima tudi drugi človek pravico reči »ne« vam.
Zdrava komunikacija zato ni le sposobnost zavračanja. Je tudi sposobnost sprejeti zavrnitev.
Ko ste najprej rekli da
Morda ste samodejno privolili in šele pozneje ugotovili, da v resnici niste želeli reči da.
Tudi takrat morda še ni prepozno.
Lahko rečete:
Ko si me vprašal, sem privolil prehitro. Zdaj vidim, da tega ne bom zmogel. Oprosti, ker spreminjam odgovor, ampak svojo privolitev moram preklicati.
Seveda je odvisno od položaja. Če je nekdo svojo odločitev že pomembno prilagodil vaši obljubi, je pošteno upoštevati tudi posledice spremembe.
Toda samo dejstvo, da ste enkrat rekli da, ne pomeni, da svoje odločitve nikoli več ne smete premisliti.
Preprost »ne« ima lahko tri dele
Ko ne veste, kako oblikovati zavrnitev, lahko pomaga preprosta struktura:
Priznanje → zavrnitev → morebitna alternativa
Na primer:
Hvala, da si se obrnil name. Tokrat ti pri tem ne bom pomagal. Lahko pa se na to pogledam prihodnji teden.
Ali samo:
Hvala za povabilo. Tokrat ne bom prišel.
Alternative vam ni treba ponuditi vsakič.
In predvsem: ne ponujajte je samo zato, da bi ublažili lasten občutek krivde.
Cilj ni, da ne bi čutili krivde
Morda se tudi po branju tega članka pri zavračanju ne boste počutili prijetno.
To je v redu.
Cilj ni doseči stanje, v katerem vam bo popolnoma vseeno, da ste nekoga razočarali.
Cilj je znati postaviti vprašanje:
Ali bom zdaj naredil nekaj, kar si resnično želim, ali pravim da predvsem zato, da mi ne bi bilo treba prenašati neprijetnega občutka ob tem, da rečem ne?
Včasih se odločite ustreči drugemu.
Drugič zavrnete.
Pomembno je, da vaš »da« res pomeni da in da vaš »ne« lahko ostane ne, tudi če se ob tem ne počutite popolnoma dobro.
Reči »ne« na vaji je veliko lažje
Pri branju se zdi stavek:
Razumem, da bi ti to pomagalo, ampak tokrat ne morem.
precej preprost.
Toda v resničnem pogovoru drugi človek odgovori:
Prosim. Jaz bi to naredil zate.
In nenadoma je veliko težje vztrajati pri svojem odgovoru.
Prav takšne situacije lahko varno preizkusite v Duoviu.
Virtualni človek vas za nekaj prosi, vi odgovorite s svojimi besedami, on pa se odzove na vašo zavrnitev. Tako lahko vadite, kako reči »ne« jasno in spoštljivo, brez nepotrebnega zagovarjanja - hkrati pa ugotovite, kaj boste storili, ko druga stran vaše prve zavrnitve ne bo sprejela.