»Če bi me poslušal vsaj z enim ušesom, se to ne bi zgodilo.«
»Spet si vse pokvaril.«
»Če ne bi bil tako trmast, se mi ne bi bilo treba tako odzvati.«
Ko nas nekdo obtoži, se imamo naravno potrebo braniti.
Začnemo razlagati:
»Ampak nisem mislil tako …«
spominjati na lastne zasluge:
»To ni pošteno, saj sem prejšnji teden jaz naredil …«
ali vrnemo napad:
»Ali ti morda nikoli ničesar ne narediš narobe?«
Pogovor se nato zlahka spremeni v tekmovanje o tem, kdo je krivec.
Toda resnični problem pogosto ostane nerešen.
Najprej ločite dejstvo od obtožbe
V enem stavku sta lahko hkrati upravičena pripomba in nesorazmeren sklep.
Na primer:
»Spet si prišel pozno. Popolnoma vseeno ti je, da čakam nate.«
Prvi del je lahko dejstvo:
»Prišli ste pozno.«
Drugi del je razlaga vašega namena:
»Vseeno vam je.«
Ni vam treba zavrniti vsega samo zato, ker se z delom izjave ne strinjate.
Lahko rečete:
»Da, prišel sem pozno in moral bi ti sporočiti. Ne strinjam pa se, da mi je vseeno, da čakaš.«
S tem sprejmete svojo odgovornost, ne da bi sprejeli celotno zgodbo, ki jo je druga oseba ustvarila okoli nje.
Prevzeti odgovornost ne pomeni prevzeti vse krivde
Včasih skušamo konflikt pomiriti tako, da rečemo:
»Prav, moja napaka je.«
To lahko kratkoročno prinese mir.
Če pa ste v resnici odgovorni le za del situacije, nastane težava.
Predstavljajte si, da ste pozabili nekaj urediti in druga oseba začne vpiti na vas.
Lahko rečete:
»To, da sem pozabil, je moja napaka in se za to opravičujem.«
In hkrati:
»To pa ne pomeni, da je v redu, da vpiješ name.«
Obe stvari lahko veljata hkrati.
Odgovornost za lastno napako ni odgovornost za odziv druge osebe.
Pazite na neskončno dokazovanje nedolžnosti
Ko nas nekdo po krivici obtožuje, želimo seveda pokazati, da se moti.
»To ni res.«
Drugi:
»Pa je.«
Vi:
»Ne, ker prejšnji teden …«
Drugi:
»To je bilo čisto drugače.«
In deset minut pozneje že razčlenjujete dogodke iz zadnjih treh let.
Včasih je koristno dejstva navesti enkrat:
»Jaz se te situacije spominjam drugače. Dogovorila sva se, da ti sporočim do večera, sporočilo pa sem poslal ob šestih.«
Nato ni vedno treba dodati še desetih argumentov.
Če druga oseba vaš pogled preprosto zavrača, dodatno razlaganje morda ne bo vodilo k boljšemu razumevanju.
Pogovor vrnite h konkretni temi
Ponavljajoče se obtoževanje pogosto razvodeni prvotni problem.
Začne se lahko s tem, da niste odnesli smeti.
Čez nekaj časa slišite:
»Nikoli ničesar ne dokončaš.«
»Vse moram urediti sama.«
»Vedno se tako obnašaš.«
»Enak si bil tudi lani.«
V takšnem trenutku lahko pomaga, da pogovor zožite:
»Pogovorimo se o tem, kar se je zgodilo danes. Smeti nisem odnesel, čeprav sva se tako dogovorila. To lahko rešiva. Zdaj pa nočem reševati vsega, kar nama kdaj ni uspelo.«
Vztrajanje pri temi ni izogibanje odgovornosti.
Nasprotno, pogosto omogoči, da problem resnično rešimo.
Ne dovolite, da vas prisilijo v zagovarjanje lastne vrednosti
Obstaja razlika med:
»Motilo me je, da tega nisi naredil.«
in:
»Ti si preprosto sebičen.«
Prvi stavek kritizira konkretno vedenje.
Drugi ocenjuje človeka.
Na osebni napad je vabljivo odgovoriti:
»Nisem sebičen!«
In nato začeti dokazovati, kolikokrat ste se obnašali nesebično.
Toda s tem sprejmete okvir pogovora, v katerem morate dokazovati svojo vrednost.
Namesto tega lahko rečete:
»Če te moti kaj konkretnega, kar sem naredil, se pogovoriva o tem. Ne želim pa razpravljati o tem, ali sem kot človek sebičen ali ne.«
S tem pogovor od osebnosti vrnete h konkretnemu ravnanju.
»Zaradi tebe sem …«
Še posebej zapleteni so stavki, ki odgovornost za lastni odziv prenašajo na drugo osebo:
»Če me ne bi razjezil, ne bi kričala.«
»Če me ne bi poslušal, ti ne bi moral lagati.«
»Če ne bi bil tako hladen, mi ne bi bilo treba narediti scene.«
Vedenje drugih lahko seveda vpliva na naše ravnanje.
To pa ne pomeni, da so drugi samodejno odgovorni zanj.
Odgovorite lahko na primer:
»Razumem, da te je moje vedenje razjezilo. O tem se lahko pogovoriva. Za način, kako se odzivaš na to jezo, pa ne morem prevzeti odgovornosti jaz.«
S tem ne zanikate izkušnje druge osebe.
Le ločujete dve različni stvari.
Kaj pa, če je v kritiki nekaj resnice?
Ko imamo občutek, da nas nekdo pogosto obtožuje, lahko hitro začnemo samodejno zavračati vse.
Tudi to ni zdravo.
Morda slišite:
»S tabo se ni mogoče ničesar dogovoriti.«
To je preveč splošno.
Toda čez nekaj časa ugotovite, da ste v zadnjem mesecu trikrat v zadnjem trenutku spremenili skupne načrte.
Lahko odgovorite:
»Ne strinjam se, da se z mano ni mogoče ničesar dogovoriti. Vidim pa, da sem v zadnjem času večkrat v zadnjem trenutku spremenil načrt, in razumem, da ti je to neprijetno.«
Ni treba izbirati med:
»Vse je moja krivda.«
in
»Ničesar nisem naredil narobe.«
Pogosto obstaja natančnejši odgovor nekje vmes.
Ni vam treba ovreči vsake obtožbe
Druga oseba lahko reče:
»Ti se preprosto nikoli ne boš spremenil.«
Ni vam treba odgovoriti:
»To ni res! Spremenil sem se v desetih stvareh …«
Nekatere izjave so tako splošne, da njihovo razčlenjevanje ne vodi nikamor.
Lahko se vrnete k temu, kar je mogoče reševati:
»Ne vem, ali ima smisel razpravljati o tem, ali se nikoli ne bom spremenil. Kaj konkretno ti v tej situaciji ni všeč?«
S tem ohranite možnost za pravi pogovor namesto spora o oznakah.
Kdaj postaviti mejo
Če se pogovor vedno znova spreminja v osebni napad, vam ni treba v njem nadaljevati v nedogled.
Lahko rečete:
»Pripravljen sem reševati svoj delež odgovornosti za to, kar se je zgodilo. Ne želim pa nadaljevati, če me boš žalila ali mi pripisovala namene, ki jih nisem imel.«
Če se nadaljuje:
»Zdaj bom ta pogovor končal. K temu se lahko vrneva, ko se bova sposobna pogovarjati o konkretni situaciji brez osebnih napadov.«
Meja ni način, kako utišati drugo osebo.
Je informacija o tem, pod kakšnimi pogoji ste pripravljeni nadaljevati pogovor.
Preprosta struktura odgovora
Ko se v obtoževanju začnete izgubljati, vam lahko pomaga ta postopek:
1. Poiščite konkretno dejstvo.
»Da, pozabil sem te poklicati.«
2. Sprejmite svojo dejansko odgovornost.
»Moral bi sporočiti in se opravičujem.«
3. Zavrnite nesorazmeren del.
»Ne strinjam pa se, da to pomeni, da mi ni mar zate.«
4. Vrnite se k rešitvi.
»Dogovoriva se, kako lahko to naslednjič preprečiva.«
Ni vam treba vedno uporabiti vseh štirih delov.
Pomembno je načelo:
sprejmite, kar je vaše - in ne prevzemajte tega, kar ni vaše.
Cilj ni zmagati v sporu o krivdi
Ko nas nekdo obtožuje, zlahka dobimo občutek, da imamo dve možnosti:
Ali priznamo krivdo.
Ali dokažemo, da je kriva druga oseba.
Toda bolj zdrav pogovor pogosto ne potrebuje zmagovalca.
Dovolj je lahko ugotoviti:
- Kaj se je v resnici zgodilo?
- Za kaj sem odgovoren jaz?
- Za kaj je odgovorna druga oseba?
- Kaj lahko naslednjič naredimo drugače?
Če druga stran o teh vprašanjih ni pripravljena govoriti in le nadaljuje z napadi, je lahko zdrava reakcija prekinitev pogovora.
Najtežje se je odzvati v trenutku, ko napad res pride
Pri branju zlahka opazimo razliko med:
»Da, to sem pokvaril.«
in:
»Prav, za vse sem kriv jaz.«
V resničnem konfliktu pa lahko druga oseba nadaljuje:
»Spet se samo izgovarjaš. Vedno vse obrneš tako, da izpadeš dobro.«
In prav v tistem trenutku je težko ostati pri temi, se ne začeti zagovarjati ali vrniti napada.
V Duoviu lahko takšno situacijo varno preizkusite. Virtualna oseba vas sooči z izzivom, vi odgovorite z lastnimi besedami, pogovor pa se nadaljuje glede na vaš odziv.
Tako lahko vadite, kako prevzeti svoj dejanski delež odgovornosti, zavrniti nesorazmerno obtožbo in postaviti mejo, če se pogovor spremeni v osebni napad.