Če me ne bi poslušal samo napol, se to ne bi zgodilo.
Spet si vse pokvaril.
Če ne bi bil tako trmast, se mi ne bi bilo treba tako odzvati.
Ko nas nekdo obtoži, se imamo naravno potrebo braniti.
Začnemo pojasnjevati:
Si pa nisem tako mislil …
spominjati na lastne zasluge:
To ni pravično, saj sem jaz prejšnji teden naredil …
alI pa napad vrnemo:
Ali ti morda nikoli ničesar ne narediš narobe?
Pogovor se nato zlahka spremeni v tekmovanje o tem, kdo je krivec.
Vendar pravi problem zaradi tega pogosto ostane nerešen.
Najprej ločite dejstva od obtožbe
V enem stavku sta lahko hkrati upravičena pripomba in nesorazmeren sklep.
Na primer:
Spet si prišel pozno. Sploh ti ni mar, da čakam nate.
Prvi del je lahko dejstvo:
Prišli ste pozno.
Drugi del je razlaga vašega namena:
Vam je vseeno.
Ni vam treba zavrniti vsega samo zato, ker se z delom izjave ne strinjate.
Lahko rečete:
Da, prišel sem pozno in moral bi ti sporočiti. Ne strinjam pa se s tem, da mi je vseeno, da čakaš.
S tem sprejmete svojo odgovornost, ne da bi sprejeli celotno zgodbo, ki jo je drugi ustvaril okoli nje.
Prevzeti odgovornost ne pomeni prevzeti vse krivde
Včasih skušamo konflikt pomiriti tako, da rečemo:
Prav, moja napaka je.
To lahko kratkoročno prinese mir.
Če pa ste v resnici odgovorni le za del situacije, nastane težava.
Predstavljajte si, da ste pozabili nekaj urediti in druga oseba začne vpiti na vas.
Lahko rečete:
To, da sem pozabil na to, je moja napaka in se za to opravičujem.
In hkrati:
To pa ne pomeni, da je v redu vpiti name.
Obe stvari lahko veljata hkrati.
Odgovornost za lastno napako ni odgovornost za odziv druge osebe.
Pazite na neskončno dokazovanje nedolžnosti
Ko nas nekdo po krivici obtožuje, želimo naravno pokazati, da se moti.
To ni res.
Drugi:
Je.
Vi:
Ne, ker sem prejšnji teden …
Drugi:
To je bilo povsem drugače.
Čez deset minut pa že razčlenjujete dogodke iz zadnjih treh let.
Včasih je koristno dejstva navesti enkrat:
To situacijo si zapomnim drugače. Dogovorila sva se, da ti sporočim do večera, in sporočilo sem poslal ob šestih.
Nato ni vedno treba dodati še desetih argumentov.
Če druga oseba vaš pogled preprosto zavrne, nadaljnje pojasnjevanje morda ne bo vodilo k boljšemu razumevanju.
Pogovor vrnite h konkretnemu vprašanju
Ponavljajoče se obtoževanje pogosto zamegli prvotni problem.
Začne se lahko na primer s tem, da niste odnesli smeti.
Čez nekaj časa slišite:
Nikoli ničesar ne izpelješ do konca.
Vse moram urejati sama.
Vedno se tako obnašaš.
Enak si bil tudi lani.
V takem trenutku lahko pomaga, da pogovor zožite:
Pogovoriva se o tem, kar se je zgodilo danes. Smeti nisem odnesel, čeprav sva se tako dogovorila. To lahko rešiva. Zdaj pa se ne želim pogovarjati o vsem, kar med nama kdaj ni uspelo.
Vztrajanje pri temi ni izogibanje odgovornosti.
Nasprotno, pogosto omogoči, da se problem resnično reši.
Ne pustite se prisiliti v zagovarjanje svoje vrednosti
Obstaja razlika med:
Moti me, da tega nisi naredil.
in:
Ti si preprosto sebičen.
Prvi stavek kritizira konkretno vedenje.
Drugi ocenjuje človeka.
Na osebni napad je vabljivo odgovoriti:
Nisem sebičen!
In nato začeti dokazovati, kolikokrat ste se obnašali nesebično.
Vendar s tem sprejmete okvir pogovora, v katerem morate dokazovati svojo vrednost.
Namesto tega lahko rečete:
Če te moti kaj konkretnega, kar sem naredil, se pogovoriva o tem. Ne želim pa razpravljati o tem, ali sem kot človek sebičen ali ne.
S tem pogovor vrnete od osebnosti h konkretnemu ravnanju.
»Zaradi tebe sem …«
Še posebej zapleteni so stavki, ki odgovornost za lastni odziv prenašajo na drugega:
Če me ne bi razjezil, ne bi kričala.
Če me ne bi poslušala, ti ne bi moral lagati.
Če ne bi bil tako hladen, mi ne bi bilo treba delati scene.
Vedenje drugih lahko seveda vpliva na naše ravnanje.
To pa ne pomeni, da so samodejno odgovorni zanj.
Odgovorite lahko na primer:
Razumem, da te je moje vedenje razjezilo. O tem se lahko pogovoriva. Za način, kako se odzivaš na to jezo, pa ne morem prevzeti odgovornosti jaz.
S tem ne zanikate izkušnje drugega.
Le ločujete dve različni stvari.
Kaj pa, če je v kritiki nekaj resnice?
Ko imamo občutek, da nas nekdo pogosto obtožuje, lahko hitro začnemo samodejno zavračati vse.
Tudi to ni zdravo.
Morda slišite:
S tabo se ni mogoče ničesar dogovoriti.
To je preveč splošno.
Toda čez nekaj časa ugotovite, da ste v zadnjem mesecu trikrat v zadnjem trenutku spremenili skupne načrte.
Odgovorite lahko:
Ne strinjam se, da se z menoj ni mogoče ničesar dogovoriti. Vidim pa, da sem v zadnjem času večkrat v zadnjem trenutku spremenil načrt, in razumem, da ti je to neprijetno.
Ni treba izbirati med:
Vse je moja krivda.
in
Ničesar nisem naredil narobe.
Pogosto obstaja natančnejši odgovor nekje vmes.
Ni vam treba ovreči vsake obtožbe
Druga oseba lahko reče:
Ti se preprosto nikoli ne boš spremenil.
Ni vam treba odgovoriti:
To ni res! Spremenil sem se v desetih stvareh …
Nekatere izjave so tako splošne, da njihovo razčlenjevanje ne vodi nikamor.
Lahko se vrnete k temu, kar je mogoče rešiti:
Ne vem, ali je smiselno razpravljati o tem, ali se nikoli ne bom spremenil. Kaj konkretno te v tej situaciji moti?
S tem ohranite možnost resničnega pogovora namesto spora o oznakah.
Kdaj postaviti mejo
Če se pogovor vedno znova spreminja v osebni napad, vam v njem ni treba nadaljevati v nedogled.
Lahko rečete:
Pripravljen sem rešiti svoj delež odgovornosti za to, kar se je zgodilo. Ne želim pa nadaljevati, če me boš žalil ali mi pripisoval namene, ki jih nisem izrazil.
Če se nadaljuje:
Zdaj bom ta pogovor končal. K temu se lahko vrneva, ko bova sposobna govoriti o konkretni situaciji brez osebnih napadov.
Meja ni način, kako utišati drugega.
Je informacija o tem, pod kakšnimi pogoji ste pripravljeni nadaljevati pogovor.
Preprosta struktura odgovora
Ko se v obtoževanju začnete izgubljati, lahko pomaga ta postopek:
1. Poiščite konkretno dejstvo.
Da, pozabil sem te poklicati.
2. Sprejmite svojo dejansko odgovornost.
Moral bi sporočiti in se opravičujem.
3. Zavrnite nesorazmerni del.
Ne strinjam pa se, da to pomeni, da mi ni mar zate.
4. Vrnite se k rešitvi.
Dogovoriva se, kako lahko to naslednjič preprečiva.
Ni vam treba vedno uporabiti vseh štirih delov.
Pomembno je načelo:
sprejeti tisto, kar je vaše - in ne prevzemati tistega, kar ni vaše.
Cilj ni zmagati v sporu o krivdi
Ko nas nekdo obtožuje, zlahka dobimo občutek, da imamo dve možnosti:
- Bodisi priznamo krivdo.
- Ali pa dokažemo, da je kriv drugi.
Zdrav pogovor pa pogosto ne potrebuje zmagovalca.
Dovolj je lahko ugotoviti:
- Kaj se je v resnici zgodilo?
- Za kaj sem odgovoren jaz?
- Za kaj je odgovoren drugi?
- Kaj lahko naslednjič naredimo drugače?
Če druga stran o teh vprašanjih ni pripravljena govoriti in le nadaljuje z napadi, je lahko zdrav odziv prekinitev pogovora.
Najtežje je odzvati se v trenutku, ko napad zares pride
Pri branju je zlahka opaziti razliko med:
Da, to sem pokvaril.
in:
Prav, za vse sem kriv jaz.
V resničnem konfliktu pa lahko druga oseba nadaljuje:
Spet se samo izgovarjaš. Vedno vse obrneš tako, da izpadeš dobro.
In prav v tem trenutku je težko ostati pri temi, se ne začeti zagovarjati ali napasti nazaj.
V Duoviu lahko podobno situacijo varno preizkusite. Virtualna oseba se sooči z vami, vi odgovorite s svojimi besedami, pogovor pa se nadaljuje glede na vaš odziv.
Tako lahko vadite, kako prevzeti svoj dejanski delež odgovornosti, zavrniti nesorazmerno obtožbo in postaviti mejo, če se pogovor spremeni v osebni napad.