Oprosti, ampak bil sem res utrujen.
Žal mi je, če sem te prizadela.
Opravičujem se, ampak če bi mi povedala prej, se to ne bi zgodilo.
Na prvi pogled to zveni kot opravičilo.
Toda druga oseba lahko sliši nekaj drugega:
»Pravzaprav nisem jaz kriv.«
»Morda je težava bolj v tem, kako si to razumel.«
»Če bi ti naredil kaj drugače, se jaz ne bi tako obnašal.«
Dobro opravičilo pri tem ni nujno dolgo.
Pogosto je močnejše prav takrat, ko svoje napake ne poskušamo takoj pojasniti.
Opravičilo ni obramba
Predstavljajte si, da na dogovorjeno srečanje pridete eno uro pozneje.
Lahko rečete:
Oprosti, promet je bil grozen, potem pa še nisem mogel najti parkirnega mesta in pravzaprav sem odšel skoraj pravočasno.
Morda je vse to res.
Toda če je druga oseba eno uro čakala brez sporočila, je njen problem morda predvsem:
Nisem vedel, kaj se dogaja.
Močnejše opravičilo bi lahko bilo:
Oprosti, da sem prišel tako pozno in ti nisem sporočil. Pustil sem te čakati in moral bi ti pisati.
Šele nato lahko dodate:
Zadržal me je promet, ampak moral bi se oglasiti.
Pojasnilo torej ni nujno prepovedano.
Le ne bi smelo opravičila spremeniti v argument, zakaj za svoj del pravzaprav ne nosite odgovornosti.
Konkretno poimenujte, za kaj se opravičujete
Splošno:
No, oprosti za vse.
lahko zveni bolj kot poskus končati konflikt.
Bolje je biti konkreten:
Opravičujem se, da sem pred drugimi rekel nekaj, zaradi česar si izpadel slabo.
Ali:
Žal mi je, da sem obljubil, da bom to uredil, potem pa sem pozabil.
Tako druga oseba ve, da razumete, kaj točno se je zgodilo.
To je pomembno predvsem takrat, ko konflikt ni bil le povezan z izidom, ampak tudi z občutkom, da druga oseba ni bila slišana.
Priznati vpliv pomeni več kot pojasniti namen
Pogost stavek je:
Nisem ti hotel prizadeti.
To je lahko pomembno.
Toda ne pove ničesar o tem, ali razumete, kaj je vaše ravnanje povzročilo.
Na primer:
Nisem te hotel osramotiti pred drugimi.
je informacija o vašem namenu.
Dodate lahko:
Vendar razumem, da je moja pripomba lahko izpadla tako. Z moje strani je bilo to neobčutljivo.
Obe stvari sta lahko hkrati resnični.
Dober namen ne izbriše neprijetnega vpliva.
Priznanje vpliva ne pomeni, da priznavate nekaj, česar niste želeli storiti.
Pazite na »če«
Eno najpogostejših nepravilnih opravičil se glasi:
Oprosti, če sem te prizadel.
Težava je v tem, da če že veste, da je druga oseba nekaj doživela kot boleče, beseda »če« znova postavlja pod vprašaj njeno izkušnjo.
Lahko zveni kot:
Morda si se po nepotrebnem užalil.
Veliko jasneje je:
Žal mi je, da sem te s to pripombo prizadel.
Ali še bolj konkretno:
Žal mi je, da sem to rekel pred drugimi. Razumem, da je bilo to zate ponižujoče.
To ne pomeni, da morate sprejeti vsako razlago druge osebe.
Toda če se opravičujete za konkreten vpliv, je bolje, da ga ne spodkopavate takoj v istem stavku.
»Ampak« lahko izniči opravičilo
Oprosti, da sem kričal nate, ampak res si me spravil ob živce.
Kaj ostane po besedi »ampak«?
Pogosto predvsem:
Kričal sem zaradi tebe.
Pri tem lahko govorite o obeh delih situacije.
Le bolje ju je ločiti.
Opravičujem se, da sem kričal nate. To ni bilo prav.
In nato:
Hkrati bi rad spregovoril o tem, kaj me je v tej situaciji razjezilo.
S tem ne prevzemate odgovornosti za celoten konflikt.
Prevzemate odgovornost za svoj način odziva.
Opravičilo ni poniževanje samega sebe
Nekateri imajo težave z opravičevanjem, ker ga dojemajo kot:
Priznavam, da sem slab človek.
Toda:
Naredil sem napako.
ni isto kot:
Sem slab.
Dobro opravičilo se osredotoča na konkretno ravnanje.
Tega ne bi smel reči.
Tega nisem izpolnil.
V tej situaciji sem se odzvala preostro.
Ni treba reči:
Sem grozen človek.
Takšen stavek lahko celo preusmeri pozornost nazaj na vas.
Druga oseba namesto lastne prizadetosti nenadoma pomirja vas:
Ne, nisi grozen.
In prvotni problem izgine.
Prav tako ne prevzemajte odgovornosti za vse
Nasprotni skrajnosti je opravičiti se za celoten konflikt, čeprav ste naredili napako le v enem delu.
Na primer:
Žal mi je, da sem povzdignil glas.
To je lahko res.
Ni vam treba dodati:
Torej sem jaz kriv za ves prepir.
Lahko rečete:
Za to, da sem kričal nate, prevzemam odgovornost. Hkrati bi rad pozneje spregovoril tudi o tem, kaj se je dogajalo prej.
S tem opravičilo ne postane kapitulacija.
Le natančno ločite svoj del.
Poprava je pogosto pomembnejša od dolgega opravičila
Včasih ni dovolj reči:
Oprosti.
Če je imelo vaše ravnanje konkretne posledice, je koristno povedati tudi:
Kaj bom storil glede tega?
Na primer:
Pozabil sem ti pravočasno poslati gradivo. Žal mi je. Poslal ti ga bom danes do šestih in naslednjič si bom nastavil opomnik.
Ali:
To sem rekel pred drugimi in bilo je neprimerno. Opravičujem se. Če želiš, bom to razjasnil tudi pred njimi.
S tem opravičilo dobi praktično razsežnost.
Ne gre le za izražanje obžalovanja.
Gre za prizadevanje nekaj popraviti.
Poprava naj bo realistična
V želji, da bi hitro pridobili odpuščanje, lahko obljubimo preveč:
Tega ne bom nikoli več naredil.
Pri nekaterih stvareh je to morda mogoče obljubiti.
Pri drugih je bolj realistično:
Na to bom želel biti pozoren.
Ali:
Ko bom naslednjič jezen, si bom raje vzel premor, preden bom začel kričati.
Konkreten načrt je običajno koristnejši od velike obljube.
Druga oseba opravičila ni dolžna takoj sprejeti
Rečete:
Opravičujem se.
Druga oseba pa odgovori:
Zdaj na to še nisem pripravljen.
To je lahko neprijetno.
Zamika nas, da bi rekli:
Ampak saj sem se opravičil!
Toda opravičilo ni trgovina:
jaz rečem oprosti → ti mi moraš odpustiti.
Druga oseba morda potrebuje čas.
Lahko rečete:
Razumem. Želel sem, da veš, da mi je žal in da za to prevzemam odgovornost.
S tem pustite, da opravičilo stoji samo zase.
Opravičilo ne pomeni nujno strinjanja s celotno različico druge osebe
Predstavljajte si:
Ves večer si me ignoriral.
Vi menite, da to ni natančno.
Kljub temu veste, da ste se drugi osebi posvetili manj, kot ste želeli.
Ni vam treba reči:
Da, ves večer sem te ignoriral.
Lahko rečete:
Ne zdi se mi, da sem te ves večer ignoriral, vendar vidim, da sem se ti premalo posvečal in da te je to prizadelo. Žal mi je.
Opravičujete se za del, ki ga resnično priznavate.
Zaradi tega vam ni treba sprejeti vsake posplošitve.
Kaj, če ste se napake zavedeli šele pozneje
Včasih se med konfliktom branimo.
Ničesar nisem naredil.
Šele pozneje pa ugotovimo:
Pravzaprav sem bil res neobčutljiv.
Lahko se vrnete k temu:
Razmišljal sem o tem, kar si rekla. V tistem pogovoru sem se veliko branil, zdaj pa vidim, da moja pripomba ni bila v redu. Opravičujem se.
Opravičilo ni nujno manj vredno, če ne pride takoj.
Včasih je premišljeno opravičilo po umiritvi veliko bolj iskreno kot hitro:
No, oprosti.
izrečeno samo zato, da bi se prepir končal.
Kako je lahko videti dobro opravičilo
Preprosta struktura je lahko:
Kaj sem naredil → kakšen je bil vpliv → odgovornost → poprava
Na primer:
Opravičujem se, da sem spremenil najin dogovor in ti nisem pravočasno sporočil. Razumem, da si si na podlagi tega uredila svoj urnik in sem te s tem spravil v neprijeten položaj. Takoj bi ti moral pisati. Naslednjič se bom oglasil, takoj ko bom izvedel, da se načrt spreminja.
V njem ni:
Ampak …
V njem ni:
Če bi ti …
Prav tako v njem ni dolgega obtoževanja samega sebe.
V njem je jasna odgovornost.
Česa dobro opravičilo ne potrebuje
Ni mu treba vsebovati:
Nisem tako mislil.
Tega običajno ne počnem.
Tudi ti si naredil napako.
Vsi včasih kaj zamočimo.
Upam, da nisi jezen name.
Nekatere od teh stvari imajo lahko v poznejšem pogovoru svoje mesto.
Toda opravičilo je običajno močnejše, če najprej pustimo zazveneti preprostemu:
To sem naredil. To ni bilo v redu. Žal mi je.
Opravičilo ni konec, ampak začetek poprave
Nekatere napake popravi en stavek in majhna sprememba.
Druge potrebujejo čas.
Če je na primer nekdo večkrat kršil dogovor, naslednji:
Oprosti.
morda ne bo imel več velike teže.
Pomembnejše bo, kaj se bo zgodilo potem.
Opravičilo brez spremembe lahko sčasoma deluje prazno.
Sprememba brez opravičila pa lahko drugo osebo pusti z občutkom, da vpliv njene izkušnje nikoli ni bil priznan.
Najbolje deluje oboje:
priznati napako in nekaj storiti glede nje.
Opravičiti se je najtežje takrat, ko se hkrati čutite dolžni braniti
Pri branju je preprosto reči:
Opravičujem se, da nisem izpolnil najinega dogovora.
V resnični situaciji pa lahko druga oseba odgovori:
To praviš vsakič. Na tebe se preprosto ni mogoče zanesti.
In prav takrat se pojavi želja, da bi se vrnili k obrambi:
To ni res, saj sem prejšnjič …
V Duoviu lahko podobno situacijo varno vadite. Navidezna oseba se odzove na vaše opravičilo in ga ni dolžna takoj sprejeti. Preizkusite lahko, kako priznati svojo napako brez izgovorov, ponuditi realistično popravo in hkrati ne prevzeti odgovornosti za vse.