Oprosti, ampak bil sem res utrujen.
Žal mi je, če sem te prizadel.
Oprosti, ampak če bi mi povedala prej, se to ne bi zgodilo.
Na prvi pogled to zveni kot opravičilo.
Toda druga oseba lahko sliši nekaj drugega:
»Pravzaprav nisem jaz kriv.«
»Morda je težava bolj v tem, kako si to razumel.«
»Če bi ti naredil kaj drugače, se jaz ne bi tako vedel.«
Dobro opravičilo ni nujno dolgo.
Pogosto je močnejše prav takrat, ko svoje napake ne poskušamo takoj pojasniti.
Opravičilo ni obramba
Predstavljajte si, da na dogovorjeni sestanek pridete eno uro pozneje.
Lahko rečete:
Oprosti, promet je bil grozen, potem pa še nisem mogel najti parkirišča in pravzaprav sem odšel skoraj pravočasno.
Morda je vse to res.
Toda če je druga oseba eno uro čakala brez sporočila, je njen problem morda predvsem:
Nisem vedel, kaj se dogaja.
Močnejše opravičilo bi lahko bilo:
Oprosti, ker sem prišel tako pozno in ti nisem sporočil. Pustil sem te čakati in moral bi ti pisati.
Šele nato lahko dodate:
Zadržal me je promet, vendar bi se moral oglasiti.
Pojasnilo torej ni nujno prepovedano.
Le ne bi smelo opravičila spremeniti v argument, zakaj pravzaprav niste odgovorni za svoj delež.
Konkretno povejte, za kaj se opravičujete
Splošno:
Pa oprosti za vse.
lahko zveni bolj kot poskus končanja konflikta.
Bolje je biti konkreten:
Opravičujem se, ker sem pred drugimi rekel nekaj, zaradi česar si izpadel slabo.
Ali:
Žal mi je, da sem obljubil, da bom to uredil, potem pa sem pozabil.
Tako druga oseba ve, da razumete, kaj točno se je zgodilo.
To je pomembno predvsem takrat, ko konflikt ni bil le glede izida, temveč tudi glede občutka, da druga oseba ni bila slišana.
Priznati posledice pomeni več kot pojasniti namen
Pogost stavek je:
Nisem ti hotel prizadeti.
To je lahko pomembno.
Toda ne pove ničesar o tem, ali razumete, kaj je povzročilo vaše ravnanje.
Na primer:
Nisem te hotel osramotiti pred drugimi.
je informacija o vašem namenu.
Dodate lahko:
In razumem, da je lahko moja pripomba delovala tako. Z moje strani je bilo to neobčutljivo.
Oboje je lahko hkrati res.
Dober namen ne izbriše neprijetnih posledic.
Priznati posledice ne pomeni priznati, da ste jih povzročili namerno.
Pazite na »če«
Eno najpogostejših neopravičil se glasi:
Oprosti, če sem te prizadel.
Težava je v tem, da če že veste, da je druga oseba nekaj doživela kot boleče, beseda »če« njeno izkušnjo znova postavlja pod vprašaj.
Lahko zveni kot:
Morda si se po nepotrebnem užalil.
Veliko jasneje je:
Žal mi je, da sem te s to pripombo prizadel.
Ali še konkretneje:
Žal mi je, da sem to rekel pred drugimi. Razumem, da je bilo to zate ponižujoče.
To ne pomeni, da morate sprejeti vsako razlago druge osebe.
Toda če se opravičujete za konkretne posledice, je bolje, da jih ne spodkopavate takoj v istem stavku.
»Ampak« lahko izniči opravičilo
Oprosti, ker sem kričal nate, ampak ti si me res spravil ob živce.
Kaj ostane po besedi »ampak«?
Pogosto predvsem:
Kričal sem zaradi tebe.
Pri tem lahko govorite o obeh delih situacije.
Le bolje je, da ju ločite.
Opravičujem se, ker sem kričal nate. To ni bilo prav.
Nato:
Hkrati bi rad govoril o tem, kaj me je v tej situaciji razjezilo.
S tem ne prevzemate odgovornosti za celoten konflikt.
Prevzemate odgovornost za svoj način odziva.
Opravičilo ni poniževanje samega sebe
Nekateri ljudje imajo težave z opravičevanjem, ker ga dojemajo kot:
Priznavam, da sem slab človek.
Toda:
Naredil sem napako.
ni isto kot:
Slab sem.
Dobro opravičilo se osredotoča na konkretno ravnanje.
Tega ne bi smel reči.
Tega nisem izpolnil.
V tej situaciji sem se odzvala preostro.
Ni treba reči:
Sem grozen človek.
Tak stavek lahko celo preusmeri pozornost nazaj na vas.
Druga oseba namesto svoje prizadetosti nenadoma tolaži vas:
Ne, nisi grozen.
In prvotna težava izgine.
Niti ne prevzemajte odgovornosti za vse.
Nasprotni ekstrem je, da se opravičite za celoten konflikt, čeprav ste naredili napako le v enem delu.
Na primer:
Žal mi je, da sem povzdignil glas.
To je lahko res.
Ni vam treba dodati:
Torej sem jaz kriv za ves prepir.
Lahko rečete:
Prevzemam odgovornost za to, da sem kričal nate. Hkrati bi se rad pozneje pogovoril tudi o tem, kar se je dogajalo prej.
S tem opravičilo ne postane kapitulacija.
Le natančno ločite svoj delež.
Ne opravičujte se za vse
Včasih je primerneje izraziti zahvalo kot se opravičiti.
Na primer:
Oprosti, ker te motim.
lahko včasih bolje zveni kot:
Hvala, da si si vzel čas zame.
Ali namesto:
Oprosti, ker sem se tako razgovorila.
lahko rečete:
Hvala, ker si me poslušal.
Razlika je v tem, za kaj ste pravzaprav odgovorni.
Če niste naredili ničesar narobe in vam je druga oseba le namenila čas, pozornost ali potrpežljivost, se vam ni treba samodejno opravičevati za to, da nekaj potrebujete.
Zahvala v takem trenutku preusmeri pozornost od:
V napoto sem.
k:
Cenim, kar delaš zame.
To pa ne pomeni, da je zahvala vedno boljša od opravičila.
Predstavljajte si znova, da na sestanek pridete eno uro pozneje in ne sporočite ničesar.
Samo:
Hvala, da si me počakal.
ceni potrpežljivost druge osebe, vendar lahko izpusti pomemben del:
Nisem se držal najinega dogovora.
Zato je lahko bolj naravno reči:
Oprosti, ker sem prišel tako pozno in ti nisem sporočil. Moral bi ti pisati. In hvala, da si me počakal.
Opravičilo in zahvala namreč počneta dve različni stvari.
Opravičilo pravi:
Vidim, kaj sem naredil jaz.
Zahvala pravi:
Vidim, kaj si naredil ti.
Če ste koga prizadeli, prekršili dogovor ali mu povzročili konkretno težavo, je opravičilo na mestu.
Če niste ničesar prekršili in le sprejemate čigavo pomoč, čas ali razumevanje, je morda primernejša zahvala.
Če velja oboje, vam ni treba izbirati med njima.
Poprava je pogosto pomembnejša od dolgega opravičila
Včasih ni dovolj reči:
Oprosti.
Če je imelo vaše ravnanje konkretne posledice, je koristno povedati tudi:
Kaj bom storil glede tega?
Na primer:
Pozabil sem ti pravočasno poslati gradivo. Žal mi je. Poslal ti ga bom danes do šestih in si bom naslednjič nastavil opomnik.
Ali:
To sem rekel pred drugimi in ni bilo primerno. Opravičujem se. Če želiš, bom to pojasnil tudi pred njimi.
To da opravičilu praktično razsežnost.
Ne gre le za izražanje obžalovanja.
Gre za prizadevanje, da bi nekaj popravili.
Poprava naj bo realistična
V želji, da bi hitro dosegli odpuščanje, lahko obljubimo preveč:
Tega ne bom nikoli več naredil.
Pri nekaterih stvareh je to morda mogoče obljubiti.
Pri drugih je bolj realistično:
Na to bom želel paziti.
Ali:
Naslednjič, ko bom jezen, si bom raje vzel premor, preden začnem kričati.
Konkretni načrt je običajno koristnejši od velike obljube.
Druga oseba ni dolžna takoj sprejeti opravičila
Rečete:
Opravičujem se.
In druga oseba odgovori:
Zdaj na to še nisem pripravljen.
To je lahko neprijetno.
Zamika nas, da bi rekli:
Pa saj sem se opravičil!
Toda opravičilo ni trgovina:
jaz rečem oprosti → ti mi moraš odpustiti.
Druga oseba morda potrebuje čas.
Lahko rečete:
Razumem. Želel sem, da veš, da mi je žal in da za to prevzemam odgovornost.
S tem pustite, da opravičilo stoji samo zase.
Opravičilo ne pomeni nujno strinjanja s celotno različico druge osebe
Predstavljajte si:
Ves večer si me ignoriral.
Vi imate občutek, da to ni natančno.
Kljub temu veste, da ste drugi osebi namenili manj pozornosti, kot ste želeli.
Ni vam treba reči:
Da, ves večer sem te ignoriral.
Lahko rečete:
Ne zdi se mi, da sem te ves večer ignoriral, vendar vidim, da sem ti namenil premalo pozornosti in da te je to prizadelo. Žal mi je.
Opravičujete se za del, ki ga resnično priznavate.
Zaradi tega vam ni treba sprejeti vsake posplošitve.
Kaj pa, če ste svojo napako spoznali šele pozneje
Včasih se med konfliktom branimo.
Ničesar nisem naredil.
Šele pozneje pa nam postane jasno:
Pravzaprav sem bil res neobčutljiv.
Lahko se vrnete k temu:
Razmišljal sem o tem, kar si rekla. V tistem pogovoru sem se veliko branil in zdaj vidim, da moja pripomba ni bila primerna. Opravičujem se.
Opravičilo ni nujno manj vredno, če ne pride takoj.
Včasih je premišljeno opravičilo po umiritvi veliko iskrenejše od hitrega:
Pa oprosti.
le zato, da bi se prepir končal.
Kako je lahko videti dobro opravičilo
Preprosta struktura je lahko:
Kaj sem naredil → kakšne so bile posledice → odgovornost → poprava
Na primer:
Opravičujem se, ker sem spremenil najin dogovor in ti nisem pravočasno sporočil. Razumem, da si si na podlagi tega uredila svoj urnik in sem te s tem spravil v neprijeten položaj. Moral bi ti takoj pisati. Naslednjič se bom oglasil, takoj ko bom izvedel, da se načrt spreminja.
Ni:
Ampak …
Ni:
Če bi …
Prav tako ni dolgega obtoževanja samega sebe.
Prisotna je jasna odgovornost.
Česa dobro opravičilo ne potrebuje
Ni mu treba vsebovati:
Nisem tako mislil.
Tega običajno ne počnem.
Tudi ti si naredil napako.
Vsi kdaj kaj pokvarimo.
Upam, da nisi jezen name.
Nekateri od teh stavkov imajo lahko svoje mesto v poznejšem pogovoru.
Toda opravičilo je močnejše, če najprej pustimo zazveneti preprostemu:
To sem naredil jaz. To ni bilo prav. Žal mi je.
Opravičilo ni konec, ampak začetek poprave
Nekatere napake popravi en stavek in majhna sprememba, druge potrebujejo čas.
Če je na primer nekdo večkrat prekršil dogovor, naslednji:
Oprosti.
morda nima več velike teže.
Pomembneje bo, kaj se bo zgodilo potem.
Opravičilo brez spremembe lahko sčasoma deluje prazno.
Sprememba brez opravičila pa lahko drugo osebo pusti z občutkom, da posledice njene izkušnje niso bile nikoli priznane.
Najbolje deluje oboje:
Priznati napako in nekaj storiti glede nje.
Opravičiti se je najtežje takrat, ko se hkrati želite braniti
Pri branju je preprosto reči:
Opravičujem se, ker se nisem držal najinega dogovora.
V resnični situaciji pa lahko druga oseba odgovori:
To praviš vsakič. Nate se preprosto ni mogoče zanesti.
In prav takrat se pojavi želja, da bi se vrnili k zagovarjanju:
To ni res, saj sem zadnjič …
V Duovio lahko podobno situacijo varno vadite. Virtualna oseba se odzove na vaše opravičilo in ga morda ne bo takoj sprejela. Preizkusite lahko, kako priznati svojo napako brez izgovorov, ponuditi realistično rešitev in hkrati ne prevzeti odgovornosti za vse.