Pogosto se začne precej neopazno.
Moti me, da mi nisi sporočil.
Drugi odgovori:
Saj sem ti povedal.
Ne, nisi.
Potem me očitno nisi poslušala.
Aha, torej sem spet jaz kriva?
Čez nekaj minut se ne pogovarjata več o tem, kar se je prvotno zgodilo.
Govorita glasneje. Pridružijo se stare zamere. Vsak naslednji stavek sproži novo obrambo ali napad.
In nenadoma je pogovor veliko težje ustaviti.
Eskalacija se običajno ne začne s kričanjem
Zaostren prepir ne nastane vedno zaradi enega velikega izbruha.
Pogosto je sestavljen iz majhnih korakov:
- govorimo hitreje,
- začnemo drug drugemu skakati v besedo,
- prenehamo spraševati in začnemo dokazovati,
- uporabljamo »vedno« in »nikoli«,
- dodamo sarkazem,
- začnemo omenjati stare težave,
- odzivamo se na ton namesto na vsebino,
- želimo imeti zadnjo besedo.
Prej ko opazimo ta premik, lažje spremenimo smer pogovora.
Ni treba čakati, da začne kdo kričati.
Najprej opazite, da ne rešujete več težave
Eden najboljših znakov eskalacije je trenutek, ko prvotna tema začne razpadati.
Morda ste začeli z vprašanjem:
Zakaj si brez dogovora spremenil najin načrt?
Čez nekaj trenutkov pa se pogovarjate o tem:
Ti me tako ali tako nikoli ne poslušaš.
Ti pa vse jemlješ osebno.
To rečeš vsakič.
Takrat lahko pomaga, da pogovor ustavite in poimenujete, kaj se dogaja:
Zdi se mi, da zdaj prihajava čisto drugam.
Ali:
Začenjava se prepirati o več stvareh hkrati. Vrniva se k temu, o čemer sva se prvotno pogovarjala.
Takšen stavek sam po sebi ne bo rešil težave.
Lahko pa prepreči, da bi se konflikt še naprej širil.
Ne poskušajte zmagati v vsakem stavku
V zaostrenem pogovoru se pojavi močna potreba, da odgovorimo na vse.
To ni res.
Ti si začel.
Kaj pa zadnjič?
Takrat je bilo čisto drugače.
Vsak stavek postane majhen spor, ki ga želimo dobiti.
Toda več ko odpremo takšnih sporov, manjša je možnost, da bomo rešili prvotno težavo.
Včasih si lahko zastavite preprosto vprašanje:
Ali se moram na ta stavek res odzvati?
Če drugi reče:
Ti vedno preprosto moraš imeti prav.
vam ni treba začeti dokazovati:
To ni res, prejšnji teden sem vendar priznal, da …
Lahko se vrnete k temi:
Zdaj se nočem ukvarjati s tem, kdo od naju vedno potrebuje imeti prav. Rad bi rešil, kaj bova naredila z današnjim načrtom.
To ni ignoriranje drugega.
To je prizadevanje, da pogovor ostane rešljiv.
Upočasnite svoj odziv
Ko napetost narašča, se pogosto trudimo odzvati še hitreje. Prav s tem pa lahko konflikt še pospešimo.
Včasih pomaga zelo preprosta sprememba: ne odgovoriti takoj.
Vzemite si dve ali tri sekunde. Vdihnite. Namesto protiargumenta postavite vprašanje.
Kaj te je pri tem najbolj zmotilo?
Ali povzemite, kar ste slišali:
Torej te je predvsem razjezilo, da si za spremembo izvedel šele v zadnjem trenutku.
S tem se tempo pogovora upočasni.
In ko se upočasni ena oseba, se včasih postopoma upočasni tudi druga.
Poimenujte napetost brez obtoževanja
Lahko rečete:
Zdi se mi, da se med nama začenja zaostrovati.
To je nekaj drugega kot:
Spet delaš sceno.
Prvi stavek opisuje situacijo.
Drugi ocenjuje drugo osebo.
Podobno je lahko:
Zdaj oba govoriva precej ostro.
bolj koristno kot:
Ne lajaj name.
Namen ni določiti krivca za eskalacijo.
Namen je opozoriti, da način pogovora začenja ovirati njegovo rešitev.
Ne poskušajte drugega pomiriti za vsako ceno
Stavki, kot so:
Pomiri se.
Ne histeriziraj.
Nimaš razloga, da si tako jezen.
običajno ne zmanjšajo napetosti.
Pogosto imajo nasprotni učinek.
Drugi lahko sliši:
»Tvoja čustva niso upravičena.«
Veliko koristneje je lahko:
Vidim, da te je to zelo razjezilo.
Ali:
Videti je, da ti je to pomembno.
S tem se vam ni treba strinjati s tem, kako se drugi vede.
Le priznavate, da je v pogovoru prisotno močno čustvo.
Razlikujte med čustvom in načinom komunikacije
Človek ima lahko pravico biti jezen.
To pa ne pomeni, da je v redu žaliti, kričati ali groziti.
Zato lahko hkrati rečete:
Razumem, da si jezen.
in:
Vendar ne želim nadaljevati, če bova kričala drug na drugega.
To je pomembna razlika.
Drugemu ne poskušate prepovedati čustva.
Postavljate mejo načinu, na katerega se bosta pogovarjala.
Kdaj si vzeti premor
Včasih samo upočasnitev ni dovolj.
Če čutite, da:
- ponavljate vedno iste argumente,
- drugega ne poslušate več,
- želite povedati nekaj žaljivega,
- ste preveč razburjeni, da bi lahko govorili stvarno,
- se pogovor nenehno vrača k napadom,
je morda bolje, da si vzamete premor.
Na primer:
Zdaj se nikamor več ne premikava. Potrebujem nekaj časa, da se umirim. Se lahko k temu vrneva čez pol ure?
Ali:
Nočem reči česa, kar bi pozneje obžaloval. Si vzameva dvajset minut premora in potem poskusiva znova?
Premor ni neuspeh komunikacije.
Včasih je prav on tisto, kar omogoči nadaljevanje komunikacije.
Premor potrebuje vrnitev
Vendar obstaja razlika med premorom in begom.
S tabo se ne bom pogovarjal.
lahko deluje kot zavračanje celotne teme.
Drugačna formulacija je:
Zdaj tega ne zmorem dobro reševati. Ob osmih se bom vrnil k temu.
Določen čas vrnitve daje drugemu gotovost, da tema ni izginila.
Namesto:
Pusti me pri miru.
lahko rečete:
Zdaj potrebujem pol ure zase. Potem pridem do tebe in dokončava.
To je pogosto bistvena razlika.
Premor ne sme biti kazen
Prekinitev pogovora ni zdrava, če služi kaznovanju drugega.
Na primer:
Če se boš tako pogovarjal z mano, se en teden ne bom pogovarjal s tabo.
To ni več prizadevanje za umiritev situacije.
To je oblika pritiska.
Premor mora imeti namen:
zmanjšati napetost in omogočiti vrnitev k pogovoru.
Ne pa ustvariti negotovosti ali drugega prisiliti k spremembi vedenja.
Kaj storiti, če drugi noče premora
Lahko rečete:
To morava rešiti takoj.
Včasih res obstajajo situacije, ki ne dopuščajo odlašanja.
V večini običajnih konfliktov pa je kratek premor lahko boljši od še pol ure eskalacije.
Če ga res potrebujete, lahko rečete:
Razumem, da želiš to rešiti zdaj. Toda v tem trenutku nisem sposoben nadaljevati konstruktivno. K temu se bom vrnil čez dvajset minut.
Ni vam treba dobiti soglasja drugega, da za nekaj časa odidete iz pogovora.
Vendar je pošteno jasno povedati, kdaj in kako boste nadaljevali.
Po premoru se ne vrnite naravnost k napadu
Premor sam po sebi ni dovolj, če se vrnete in bo vaš prvi stavek:
Si zdaj že dojel, da si vse pokvaril?
Vrnitev je lahko veliko preprostejša:
Poskusiva znova. Rad bi razumel, kaj te je zmotilo.
Ali:
Mislim, da sva se prej oba začela braniti. Vrniva se k temu, kar morava rešiti.
Cilj premora ni pripraviti si boljše argumente.
Cilj je vrniti se z večjo sposobnostjo poslušanja.
Osredotočite se na naslednji korak
Ko je konflikt zaostren, je lahko koristno prenehati reševati celoten odnos in najti le en konkreten korak.
Namesto:
Kako bo sploh še z nama?
poskusite:
Kaj lahko naslednjič narediva, da se načrt ne bo spremenil brez dogovora?
Namesto:
Ti me sploh ne spoštuješ.
poskusite:
Se lahko dogovoriva, da si takoj napiševa, če se načrt spremeni?
Bolj ko je naslednji korak konkreten, manj prostora ostane za nov krog obtoževanja.
Včasih konflikta ni mogoče umiriti z ene strani
Lahko upočasnite.
Govorite mirno.
Ne vračate napada.
Predlagate premor.
Druga oseba pa kljub temu nadaljuje z žaljenjem ali pritiskom.
Takrat vaš cilj morda ni več »popraviti« konflikt.
Bolj zdravo je lahko pogovor končati:
Pripravljen sem se k temu vrniti, vendar ne na tak način.
Ali:
Zdaj končujem. Ko se bova sposobna pogovarjati brez žalitev, lahko nadaljujeva.
Dobra komunikacija ne pomeni, da lahko umirite vsak konflikt.
Včasih pomeni prepoznati, da konstruktiven pogovor v tem trenutku ni več mogoč.
Kaj torej reči, ko čutite, da se prepir zaostruje
Pomagajo lahko kratki stavki:
Zdi se mi, da se zdaj vrtiva v krogu.
Vrniva se k eni konkretni stvari.
Zdaj oba govoriva precej ostro. Poskusiva upočasniti.
Nočem, da se to spremeni v tekmovanje o tem, kdo je bolj kriv.
Vzeti si moram kratek premor. K temu se bom vrnil čez dvajset minut.
Rad bi to rešil, vendar ne na tak način.
Ne gre za čarobne stavke.
Če jih izrečemo z napadalnim tonom, sami po sebi ne bodo rešili konflikta.
Pomemben je namen:
ustaviti nadaljnje pospeševanje pogovora in ustvariti prostor, v katerem je mogoče znova razmišljati.
Cilj ni, da se nikoli ne prepiramo
Nesoglasja so običajen del odnosov, družine in dela.
Cilj zdrave komunikacije ni stanje, v katerem se vsi nenehno strinjajo in se nihče nikoli ne razjezi.
Pomembneje je, kaj bomo naredili v trenutku, ko začne napetost naraščati.
Ali bomo dodali še en napad.
Ali bomo za vsako ceno začeli dokazovati, da imamo prav.
Ali pa bomo zmogli reči:
Zdaj se nikamor več ne premikava. Upočasniva.
Včasih prav ta stavek prepreči, da bi se rešljiva težava spremenila v veliko večji konflikt.
Ustaviti eskalacijo je težje, ko ste neposredno sredi konflikta
Med branjem članka se lahko zdi preprosto reči:
Vzemiva si premor in se k temu vrniva čez pol ure.
Toda v resničnem prepiru lahko druga oseba odgovori:
Seveda. Spet bežiš, ko nimaš česa povedati.
In prav takrat se je težko znova ne začeti razlagati, braniti ali napadati nazaj.
V Duoviu lahko podoben pogovor vadite na preizkusni način. Virtualna oseba se odziva na to, kar dejansko poveste, napetost pa lahko glede na vašo komunikacijo narašča, ostaja enaka ali upada.
Tako lahko vadite, kako upočasniti zaostren pogovor, kdaj predlagati premor in kako določiti pogoje za varen povratek k temi.