Duovio članki Pojdi na treninge →

Kako ustaviti prepir, preden se zaostri

Pogosto se začne precej neopazno.

Moti me, da mi nisi sporočil.

Drugi odgovori:

Saj sem ti povedal.Ne, nisi.Potem me očitno nisi poslušala.Aha, torej sem spet jaz kriva?

Čez nekaj minut se ne pogovarjata več o tem, kar se je prvotno zgodilo.

Govorimo glasneje. Dodajajo se stare zamere. Vsak naslednji stavek sproži novo obrambo ali napad.

In nenadoma je pogovor veliko težje ustaviti.

Eskalacija se večinoma ne začne s kričanjem

Zaostren prepir ne nastane vedno z enim velikim izbruhom.

Pogosto je sestavljen iz majhnih korakov:

  • govorimo hitreje,
  • začnemo drug drugemu skakati v besedo,
  • nehamo spraševati in začnemo dokazovati,
  • uporabljamo »vedno« in »nikoli«,
  • dodamo sarkazem,
  • začnemo omenjati stare težave,
  • odzivamo se na ton namesto na vsebino,
  • poskušamo imeti zadnjo besedo.

Prej ko opazimo ta premik, lažje spremenimo smer pogovora.

Ni treba čakati, da začne kdo kričati.

Najprej opazite, da ne rešujete več problema

Eden najboljših znakov eskalacije je trenutek, ko začne prvotna tema razpadati.

Morda ste začeli z vprašanjem:

Zakaj si brez dogovora spremenil najin načrt?

Čez trenutek pa rešujete:

Ti me tako ali tako nikoli ne poslušaš.Ti pa vse vedno jemlješ osebno.To rečeš vsakič.

Takrat lahko pomaga, da pogovor ustavite in poimenujete, kaj se dogaja:

Zdi se mi, da zdaj odhajava povsem drugam.

Ali:

Začenjava se prepirati o več stvareh hkrati. Vrniva se k temu, o čemer sva se prvotno pogovarjala.

Tak stavek sam po sebi ne bo rešil problema.

Lahko pa prepreči, da bi se konflikt še naprej širil.

Ne poskušajte zmagati v vsakem stavku

V zaostrenem pogovoru se pojavi močna potreba, da odgovorimo na vse.

To ni res.Ti si vendar začel.Kaj pa zadnjič?Takrat je bilo povsem drugače.

Vsak stavek postane majhen spor, ki ga želimo dobiti.

Toda več ko takšnih sporov odpremo, manjša je možnost, da bomo rešili prvotni problem.

Včasih si lahko zastavite preprosto vprašanje:

Ali se moram na ta stavek res odzvati?

Če drugi reče:

Ti preprosto vedno moraš imeti prav.

vam ni treba začeti dokazovati:

To ni res, prejšnji teden sem vendar priznal, da …

Lahko se vrnete k temi:

Zdaj ne želim reševati, kdo od naju mora vedno imeti prav. Želim rešiti, kaj bova naredila z današnjim načrtom.

To ni ignoriranje drugega.

To je prizadevanje, da pogovor ostane rešljiv.

Upočasnite svoj odziv

Ko napetost narašča, se pogosto trudimo odgovoriti hitreje. S tem pa lahko konflikt še pospešimo.

Včasih pomaga povsem preprosta sprememba: ne odgovoriti takoj.

Vzemite si dve ali tri sekunde. Vdihnite. Namesto protiargumenta postavite vprašanje.

Kaj te je pri tem najbolj zmotilo?

Ali povzemite, kar ste slišali:

Najbolj te je razjezilo to, da si za spremembo izvedel šele v zadnjem trenutku.

S tem se tempo pogovora upočasni.

In ko se upočasni eden, se včasih postopoma upočasni tudi drugi.

Poimenujte napetost brez obtoževanja

Lahko rečete:

Zdi se mi, da se med nama začenja zaostrovati.

To je nekaj drugega kot:

Spet delaš sceno.

Prvi stavek opisuje situacijo.

Drugi ocenjuje drugo osebo.

Podobno:

Zdaj oba govoriva precej ostro.

je lahko koristnejše od:

Ne lajaj name.

Namen ni določiti krivca za eskalacijo.

Namen je opozoriti, da način pogovora začenja ovirarti njegovo rešitev.

Ne poskušajte drugega pomiriti za vsako ceno

Stavki, kot so:

Pomiri se.Ne histeriziraj.Nimaš razloga biti tako jezen.

napetosti večinoma ne zmanjšajo.

Pogosto imajo nasprotni učinek.

Drugi lahko sliši:

»Tvoja čustva niso upravičena.«

Veliko koristnejše je lahko:

Vidim, da te je to zelo razjezilo.

Ali:

Videti je, da ti je to pomembno.

S tem se vam ni treba strinjati z načinom, kako se drugi vede.

Le priznavate, da je v pogovoru prisotno močno čustvo.

Ločujte med čustvom in načinom sporazumevanja

Človek ima lahko pravico biti jezen.

To pa ne pomeni, da je v redu žaliti, kričati ali groziti.

Zato lahko hkrati rečete:

Razumem, da si jezen.

in:

Vendar ne želim nadaljevati, če bova kričala drug na drugega.

To je pomembno razlikovanje.

Drugemu ne poskušate prepovedati čustva.

Postavljate mejo glede načina, kako se bosta pogovarjala.

Kdaj si vzeti premor

Včasih samo upočasnitev ni dovolj.

Če čutite, da:

  • ponavljate vedno iste argumente,
  • drugega ne poslušate več,
  • želite povedati nekaj žaljivega,
  • ste preveč razburjeni, da bi lahko govorili stvarno,
  • se pogovor nenehno vrača k napadom,

je morda bolje, da si vzamete premor.

Na primer:

Zdaj se ne premikava nikamor. Potrebujem nekaj časa, da se umirim. Se lahko k temu vrneva čez pol ure?

Ali:

Ne želim reči česa, kar bi pozneje obžaloval. Vzemiva si dvajset minut odmora in nato poskusiva znova?

Premor ni neuspeh sporazumevanja.

Včasih je prav on tisto, kar omogoči nadaljevanje komunikacije.

Premor potrebuje vrnitev

Vendar obstaja razlika med premorom in begom.

Ne bom se pogovarjal s tabo.

lahko zveni kot zavračanje celotne teme.

Drugačna formulacija je:

Zdaj tega ne zmorem dobro reševati. Ob osmih se bom k temu vrnil.

Konkretna vrnitev drugemu daje zagotovilo, da tema ni izginila.

Namesto:

Pusti me pri miru.

lahko rečete:

Zdaj potrebujem pol ure zase. Potem pridem k tebi in bova dokončala.

To je pogosto bistvena razlika.

Premor ne sme biti kazen

Prekinitev pogovora ni zdrava, če služi kaznovanju drugega.

Na primer:

Če se boš tako pogovarjal z mano, se en teden ne bom pogovarjal s tabo.

To ni več prizadevanje za umiritev situacije.

To je oblika pritiska.

Premor mora imeti namen:

zmanjšati napetost in omogočiti vrnitev k pogovoru.

Ne pa ustvariti negotovosti ali drugega prisiliti k spremembi vedenja.

Kaj storiti, če drugi premora noče

Lahko rečete:

To morava rešiti takoj.

Včasih res obstajajo situacije, ki ne dopuščajo odlašanja.

V večini običajnih konfliktov pa je kratek premor lahko boljši od še pol ure eskalacije.

Če ga res potrebujete, lahko rečete:

Razumem, da želiš to rešiti zdaj. Toda v tem trenutku ne zmorem nadaljevati konstruktivno. K temu se bom vrnil čez dvajset minut.

Ni vam treba pridobiti soglasja drugega, da za nekaj časa odidete iz pogovora.

Pošteno pa je jasno povedati, kdaj in kako boste nadaljevali.

Po premoru se ne vrnite takoj k napadu

Sam premor ni dovolj, če se vrnete in bo vaš prvi stavek:

Si zdaj že dojel, da si vse skupaj pokvaril?

Vrnitev je lahko veliko preprostejša:

Poskusiva znova. Želim razumeti, kaj te je zmotilo.

Ali:

Mislim, da sva se prej oba postavila v obrambni položaj. Vrniva se k temu, kar morava rešiti.

Cilj premora ni pripraviti si boljše argumente.

Cilj je vrniti se z večjo zmožnostjo poslušanja.

Osredotočite se na naslednji korak

Ko je konflikt zaostren, je lahko koristno nehati reševati celoten odnos in poiskati le en konkreten korak.

Na primer namesto:

Kako bo sploh še med nama?

poskusite:

Kaj lahko naslednjič narediva, da se načrt ne bo spremenil brez dogovora?

Namesto:

Ti me sploh ne spoštuješ.

poskusite:

Se lahko dogovoriva, da si takoj napiševa, ko se načrt spremeni?

Bolj ko je naslednji korak konkreten, manj prostora ostane za nov krog obtoževanja.

Včasih konflikta ni mogoče umiriti z ene strani

  • Lahko upočasnite.
  • Govorite mirno.
  • Ne vračate napada.
  • Predlagate premor.

Druga oseba pa kljub temu nadaljuje z žaljivkami ali pritiskom.

Takrat vaš cilj morda ni več »popraviti« konflikta.

Bolj zdravo je lahko pogovor končati:

Pripravljen sem se k temu vrniti, vendar ne na tak način.

Ali:

Zdaj končujem. Ko bova sposobna govoriti brez žalitev, lahko nadaljujeva.

Dobra komunikacija ne pomeni, da lahko umirite vsak konflikt.

Včasih pomeni prepoznati, da konstruktiven pogovor v tem trenutku ni več mogoč.

Kaj torej reči, ko čutite, da se prepir zaostruje

Pomagajo lahko kratki stavki:

Zdi se mi, da se zdaj vrtiva v krogu.Vrniva se k eni konkretni stvari.Zdaj oba govoriva precej ostro. Poskusiva upočasniti.Ne želim, da bi se to spremenilo v tekmovanje o tem, kdo je bolj kriv.Potrebujem kratek premor. K temu se bom vrnil čez dvajset minut.Želim to rešiti, vendar ne na tak način.

Ne gre za čarobne stavke.

Če jih izrečemo z napadalnim tonom, sami po sebi ne bodo rešili konflikta.

Pomemben je namen:

ustaviti nadaljnje pospeševanje pogovora in ustvariti prostor, v katerem lahko znova razmišljamo.

Cilj ni, da se nikoli ne prepiramo

Nesoglasja so običajen del odnosov, družine in dela.

Cilj zdrave komunikacije ni stanje, v katerem se vsi ves čas strinjajo in se nihče nikoli ne razjezi.

Pomembneje je, to, kar naredimo, ko začne napetost naraščati.

  • Ali dodamo nov napad.
  • Ali začnemo za vsako ceno dokazovati svoj prav.
  • Ali pa zmoremo reči:
    Zdaj se ne premikava nikamor. Upočasniva.

Včasih prav ta stavek prepreči, da bi se rešljiv problem spremenil v veliko večji konflikt.


Eskalacijo je težje ustaviti, ko ste neposredno sredi konflikta

Ob branju članka se lahko zdi preprosto reči:

Vzemiva si premor in se k temu vrniva čez pol ure.

Toda v resničnem prepiru lahko druga oseba odgovori:

Seveda. Spet bežiš, ko nimaš česa povedati.

In prav takrat se je težko znova ne začeti razlagati, braniti ali vračati napada.

V Duoviu lahko podoben pogovor preizkusite na suho. Virtualna oseba se odziva na to, kar dejansko poveste, napetost pa se lahko glede na vašo komunikacijo povečuje, ostaja enaka ali zmanjšuje.

Tako lahko vadite, kako upočasniti zaostren pogovor, kdaj predlagati premor in kako postaviti pogoje za varen povratek k temi.

Preizkusi trening »Ustavitev eskalacije« →