Danes je bilo v službi res grozno. Šef je pred drugimi spet skritiziral moj predlog.
Morda vam takoj pride na misel:
Kaj točno je rekel?
Ali:
Pa v čem mogoče ni imel prav?
Ali:
Naslednjič mu moraš povedati, da si tega ne boš pustil.
Vsi ti odzivi so lahko dobronamerni.
- Poskušamo razumeti situacijo.
- Poskušamo ugotoviti, kdo ima prav.
- Poskušamo pomagati.
Toda človek, ki nam pripoveduje o težavi, v tistem trenutku morda ne potrebuje ne preiskave ne ocenjevanja ne rešitve.
Morda mora najprej slišati:
To je moralo biti precej neprijetno. Še posebej, ker je to naredil pred drugimi.
In šele potem:
Se želiš o tem samo pogovoriti ali želiš razmisliti, kaj storiti?
Poslušati ne pomeni samo čakati, da drugi neha govoriti
Lahko sedimo tiho, gledamo človeka, pa ga sploh ne poslušamo.
V glavi namreč že pripravljamo:
- svoj odgovor,
- protiargument,
- nasvet,
- pojasnilo,
- svojo podobno zgodbo,
- ali vprašanje, ki ga želimo zastaviti.
Tehnično pustimo drugemu govoriti, miselno pa smo že nekje drugje.
Resnično poslušanje pomeni, da za trenutek odložimo potrebo po usmerjanju pogovora in poskusimo razumeti:
Kaj mi ta človek pravzaprav želi sporočiti?
Ne le, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kaj je to pomenilo zanj.
Vsako vprašanje ne pomaga pri poslušanju
Ko nekdo pripoveduje:
Danes sem se skregala z mamo.
lahko sledi vrsta vprašanj:
Zakaj?
In kaj si ji rekla?
In kaj je rekla ona?
Je bil pri tem tudi oče?
In kdaj se je to zgodilo?
S samimi vprašanji ni nič narobe.
Toda pogovor se lahko zelo hitro iz poslušanja spremeni v zbiranje informacij.
Pri tem pa je bila morda najpomembnejša informacija izrečena že na začetku:
To me je res zelo prizadelo.
Namesto naslednjega vprašanja o okoliščinah je lahko koristneje reči:
Torej te je to zelo prizadelo.
Ali:
Kaj ti je bilo pri tem najtežje?
Prva vrsta vprašanj ugotavlja, kaj se je zgodilo.
Druga pomaga razumeti, kaj se dogaja z drugim človekom.
Oboje ima lahko svoje mesto, pomemben pa je vrstni red.
Najprej razumeti, potem reševati
Predstavljajte si:
Zadnje čase sem popolnoma izčrpana. V službi imam res ogromno dela.
Lahko odgovorite:
Delo si moraš bolje razporediti.
Ali:
Vzemi si nekaj dni dopusta.
Ali:
Zakaj šefu preprosto ne poveš, da imaš preveč dela?
Morda so to dobri predlogi.
Ampak druga oseba zanje še sploh ni prosila.
Morda je pravkar potrebovala:
Sliši se, da se ti zadnje čase res veliko nalaga.
Ta stavek težave ne reši.
In prav zato včasih pomaga.
Preden začnemo spreminjati situacijo, drugemu pokažemo:
Vidim, kaj se ti dogaja.
Nasvet, za katerega nihče ni prosil, lahko zveni kot kritika
Predstavljajte si, da nekomu rečete:
Zadnje čase imam težave z uspavanjem.
In dobite odgovor:
Zvečer ne glej v telefon.
Morda je to praktičen nasvet.
Lahko pa v njem slišite tudi:
Nekaj delaš narobe.
Rešitev je preprosta.
Če bi to počel pravilno, ne bi imel težav.
Drugi tega morda sploh ni nameraval sporočiti.
Zato je lahko zelo koristno vprašanje:
Želiš razmisliti, kaj bi lahko naredil glede tega, ali bi se zdaj raje samo pogovoril o tem?
Drugi lahko reče:
Zdaj se moram samo malo izkašljati.
Odlično.
Vemo, kaj potrebuje od nas.
Ali:
Ja, res ne vem, kaj naj naredim. Kaj bi ti naredil?
Zdaj smo dobili povabilo k iskanju rešitve.
Ocenjevanje lahko zapre pogovor
Nekdo reče:
Kolega je danes spet predstavil mojo idejo, kot da bi bila njegova.
Lahko odgovorite:
Res je prasec.
Druga oseba se morda celo strinja.
Toda situacijo ste že začeli ocenjevati.
Včasih pa je ocena lahko tudi nasprotna:
Morda tega ni mislil tako.
Morda si malo preobčutljiv.
Tega se jaz verjetno ne bi toliko obremenjeval.
V obeh primerih hitro določimo, kako naj bi gledali na situacijo.
Poslušanje je lahko namesto tega videti tako:
Slišim, da te moti predvsem to, da si je prisvojil nekaj, na čemer si delal ti.
Drugi lahko reče:
Točno tako.
Ali:
Ne. Najbolj me jezi, da to počne znova in znova, jaz pa nikoli nič ne rečem.
Zdaj veliko bolje razumemo.
»Slišim, da …« pomaga preveriti, ne ugibati
Eno najpreprostejših orodij poslušanja je, da s svojimi besedami povemo, kaj smo razumeli.
Slišim, da te je najbolj razjezilo, da je to povedal pred drugimi.
Razumem tako, da ne gre toliko za to konkretno nalogo, temveč za to, da se to ponavlja.
Torej si se v tej situaciji počutila popolnoma sama.
Pomemben pa je naslednji del:
Ali prav razumem?
Ker je lahko tudi naša empatična razlaga napačna.
Lahko rečemo:
Morda si se počutil ponižanega.
Drugi pa odgovori:
Niti ne ponižanega. Bolj sem bil strašno jezen.
Dobro - pravkar smo popravili svojo predstavo o tem, kaj doživlja.
Poslušanje ni branje misli
Včasih imamo občutek, da drugega dobro poznamo.
In tako samodejno dopolnimo:
Bojiš se, da te bo spet zapustila.
V resnici te jezi nekaj drugega.
Ti si predvsem ljubosumen.
Morda imamo prav.
A še vedno je to naša razlaga.
Veliko varneje je reči:
Sprašujem se, ali je v tem tudi strah, da se oddaljuje od tebe. Je tako ali ti to dojemaš drugače?
S tem ponudimo možnost.
Svoje domneve ne predstavljamo kot resničnosti.
Razumevanje ne pomeni potrditi, da ima drugi prav
To je zelo pomembno.
Človek reče:
Vsi v službi me ignorirajo.
Lahko odgovorite:
Neprijetno mora biti, ko imaš občutek, da te drugi spregledajo.
S tem ne pravite:
Da, vsi te zares ignorirajo.
Potrdite njegovo izkušnjo:
Vidim, da ti je težko.
Ne nujno pa tudi njegove razlage:
Tvoja razlaga celotne situacije je zagotovo pravilna.
Podobno:
Razumem, da te je moja zavrnitev razjezila.
ne pomeni:
Moral bi te sprejeti.
Poslušanje in lastno mnenje lahko obstajata drug ob drugem.
Empatija ne pomeni samodejno strinjati se
Partner reče:
Razjezilo me je, da si želela večer preživeti sama.
Lahko odgovorite:
Razumem, da si se veselil, da bova skupaj, in da si bil razočaran.
In hkrati:
Še vedno pa potrebujem tisti večer zase.
Razumeti drugega ne pomeni odpovedati se svoji meji.
Prav tako lahko razumete jezo nekoga, ne da bi sprejeli način, na katerega jo izraža.
Slišim, da si res jezen. Toda pogovora ne želim nadaljevati, če boš kričal name.
Poslušanje ni pasivnost.
Ne poskušajte čustev takoj popraviti
Ko nekdo reče:
Zaradi tega sem popolnoma obupan.
začutimo včasih močno potrebo, da bi odgovorili:
Brez skrbi, vse se bo dobro izteklo.
Vse bo v redu.
Ne razmišljaj o tem.
Vsaj …
Ti stavki pogosto izvirajo iz želje, da bi človeka potolažili.
Lahko pa delujejo, kot da želimo njegovo čustvo čim prej odpraviti.
Včasih zadostuje:
To ti je zdaj res težko.
Ali pa nekaj časa sploh nič ne rečemo.
Vsako neprijetno doživljanje ne potrebuje takojšnjega popravila.
»Vsaj …« je lahko dobronamerno, a zgreši bistvo
Izgubil sem tisto stranko.
Vsaj imaš še druge stranke.
Razšla sva se.
Vsaj nista imela otrok.
V službi me niso povišali.
Vsaj službo imaš.
Vse to je lahko res.
Toda druga oseba se zdaj ni prišla pogovarjat o tem, kaj ji je ostalo.
Govori o tem, kar jo je prizadelo.
Včasih je bolje nekaj časa ostati prav pri tem:
To te je moralo zelo razočarati.
Pozitivnejši pogled lahko pride pozneje.
Pazite na svojo zgodbo
Nekdo reče:
Zdaj imam grozne težave s sodelavko.
Vi pa:
Ja, to poznam. Pred tremi leti sem imel sodelavca, ki …
Čez nekaj časa že deset minut pripovedujete vi.
Deljenje podobne izkušnje je lahko način, da povemo:
Razumem te.
Toda hitro se lahko spremeni v:
Zdaj se bomo pogovarjali o meni.
Pomaga lahko preprosto vprašanje:
Ali pripovedujem svojo zgodbo zato, da bi pomagala drugemu, ali zato, ker sem dobil željo, da povem svojo?
Če delite svojo izkušnjo, se je koristno hitro vrniti k drugemu:
Nekaj podobnega sem enkrat doživel in spomnim se, kako me je jezilo. Ampak pri tebi - kaj se je zgodilo potem?
Dobro poslušanje pogosto pomeni upočasniti
Ni nam treba odgovoriti na vsak stavek.
Ni nam treba takoj zapolniti vsake tišine.
Včasih drugi šele išče besede.
Reče:
Pravzaprav ne vem … mislim, da me je najbolj …
Mi pa mu vskočimo v besedo:
Razjezilo te je, kajne?
Morda res.
A morda je želel povedati nekaj drugega.
Nekaj sekund tišine je lahko del poslušanja.
Drugemu da prostor, da dokonča svojo misel, namesto da jo dokončamo namesto njega.
Pomaga povzeti, kaj ste razumeli
Pri daljši ali bolj zapleteni temi je lahko zelo koristen kratek povzetek:
Če prav razumem, te ne moti samo to, da te je šef kritiziral. Najbolj te je prizadelo, da je to naredil pred celotno ekipo in ti prej ni dal možnosti, da bi se o tem pogovorila z njim.
In nato:
Je to to?
Drugi lahko reče:
Ja, točno tako.
Ali:
Skoraj. Motilo me je še nekaj drugega.
Oba odgovora pomenita, da se razumevanje izostruje.
Kaj pa, če se z drugim ne strinjate?
Ni se vam treba pretvarjati, da se strinjate.
Partner vam na primer reče:
Mislim, da si me nalašč ignorirala.
Veste, da ni bilo tako.
Kljub temu lahko začnete s poslušanjem:
Slišim, da si mojo tišino razumel kot ignoriranje in da te je to zelo razjezilo.
Nato pa dodate:
Nisem pa te nalašč ignorirala. Potrebovala sem nekaj miru.
Najprej ste pokazali, da razumete njegovo izkušnjo.
Nato ste dodali svoj pogled.
To pogosto deluje bolje kot takojšen odgovor:
To ni res.
Včasih zadostuje eno vprašanje: »Kaj zdaj potrebuješ od mene?«
Če niste prepričani, lahko preprosto vprašate:
Želiš, da te zdaj samo poslušam?
Želiš slišati moje mnenje?
Želiš, da skupaj poiščeva rešitev?
Potrebuješ od mene kaj konkretnega?
To ne pomeni, da ne znate poslušati.
Nasprotno - namesto da bi predvidevali, preverite, kaj drugi zares potrebuje.
Preprosta struktura, ko ne veste, kaj reči
Poslušanje ni zapletena tehnika.
Pomaga lahko preprost vrstni red:
Slišim → poimenujem vpliv → preverim → ugotovim, kaj drugi potrebuje
Na primer:
Slišim, da te je šefov način zelo prizadel. Ali prav razumem, da je bilo najhuje to, da te je kritiziral pred drugimi?
Drugi:
Ja.
Nato:
Razumem. Se želiš zdaj predvsem pogovoriti o tem ali razmisliti, kaj narediti naslednjič?
Nenadoma vam ni treba ugibati.
Drugi vam pove, kaj potrebuje od pogovora.
Poslušanje ni zasliševanje, terapija ali dolžnost, da vse prenesete
Ni se vam treba neomejeno posvečati vsaki temi.
Lahko rečete:
Rad bi te poslušal, ampak sem zdaj popolnoma izčrpan. Se lahko k temu vrneva čez pol ure?
Prav tako vam ni treba sprejemati žalitev samo zato, ker se trudite razumeti.
Želim razumeti, kaj te moti. Če pa me boš žalil, tega pogovora ne bom mogel nadaljevati.
Dobro poslušanje ne pomeni, da zanemarite svoje potrebe.
Je način, kako dati drugemu prostor, ne da bi sami prenehali obstajati.
Najprej pokažite, da ste slišali. Šele nato dodajte sebe
Morda je najpreprostejše pravilo celotnega članka:
Preden zastavite naslednje vprašanje, ponudite nasvet ali poveste svoje mnenje, najprej poskusite z enim stavkom pokazati, kaj ste razumeli iz tega, kar je drugi povedal.
Na primer:
Slišim, da te je najbolj prizadelo, da je to povedal pred drugimi.
Nato:
Ali prav razumem?
In šele potem:
Se želiš pogovoriti o tem, kaj narediti?
Pomemben je vrstni red:
Najprej razumevanje, nato naslednji korak.
Poslušati je najtežje prav takrat, ko imamo kaj povedati
Ko se z drugim strinjamo in smo mirni, je poslušanje razmeroma preprosto.
Veliko težje je v trenutku, ko si mislimo:
To vidiš popolnoma narobe.
Jaz poznam rešitev.
To ni pošteno do mene.
Moram se zagovarjati.
Prav takrat se je smiselno za trenutek ustaviti in najprej preveriti:
Kaj mi drugi pravzaprav govori?
V Duoviu lahko podobne pogovore vadite vnaprej. Virtualni človek vam nekaj očita, opiše težavo ali se odzove čustveno, vi pa lahko vadite, da ga najprej poskušate razumeti, namesto da se takoj zagovarjate, ocenjujete ali iščete rešitev.