»Sploh me ne poslušaš.«
»Spet si to naredil narobe.«
»Tebi človek ničesar ne more reči.«
»Nikoli mi pri ničemer ne pomagaš.«
Vsi ti stavki lahko izhajajo iz povsem upravičenega nezadovoljstva.
- Morda res potrebujemo več pozornosti.
- Morda nekdo ni izpolnil dogovora.
- Morda imamo občutek, da večina dela ostaja na nas.
Toda drugemu pogosto sporočamo predvsem:
Delaš nekaj narobe.
In veliko manj:
To se dogaja meni in to potrebujem od tebe.
Prav ta razlika lahko spremeni celoten pogovor.
Drugi mora vedeti ne le, kaj dela narobe
Predstavljajte si, da partner vedno znova sliši:
Sploh mi ne posvečaš pozornosti.
Morda že zelo dobro ve, da dela nekaj narobe.
Toda ali ve tudi, kaj naj bi delal drugače?
Pomeni »posvečati mi pozornost«:
- med pogovorom odložiti telefon?
- en večer na teden preživeti skupaj?
- se pogosteje vprašati, kako ste?
- več govoriti?
- več poslušati?
- vas objeti?
- čez dan napisati sporočilo?
Če tega ne povemo, mora drugi ugibati.
Nato smo lahko razočarani, ker se sicer trudi, vendar počne nekaj povsem drugega, kot smo potrebovali.
Začnite s tem, kar lahko zares opazujete
Namesto:
Ne poslušaš me.
poskusite opisati konkretno situacijo:
Ko ti nekaj pripovedujem in medtem večkrat vzameš v roke telefon …
Namesto:
Nezanesljiv si.
lahko rečete:
Dogovorila sva se, da mi boš gradivo poslal do ponedeljka. Danes je sreda in ga še vedno nimam.
Namesto:
Ne zanima te, kaj potrebujem.
lahko rečete:
Ko sva zadnje tri konce tedna spremenila najin skupni načrt brez predhodnega dogovora …
Razlika je bistvena.
- Prva formulacija ocenjuje človeka.
- Druga opisuje nekaj, o čemer se je mogoče pogovarjati.
»Imam občutek, da si sebičen«
»Imam občutek, da« ne govori o občutku, temveč »izraža mnenje«.
Jaz-stavki se pogosto priporočajo kot temelj zdrave komunikacije.
Toda že sama beseda »jaz« še ne zagotavlja zdrave komunikacije.
Na primer:
Imam občutek, da si sebičen.
To je videti kot jaz-stavek.
V resnici pa še vedno sporoča:
Ti si sebičen.
Le nekoliko bolj previdno.
Temu bi lahko rekli preoblečen jaz-stavek.
Podobno:
Imam občutek, da te sploh ne zanimam.
Čutim, da me ne spoštuješ.
Imam občutek, da se vedeš grozno.
To niso sami občutki.
To so naša mnenja, razlage ali sklepi o drugem človeku.
Resnični občutek je lahko:
Žalosten sem.
Jezi me.
Počutim se negotovo.
Razočaran sem.
Zaradi tega sem živčen.
To so informacije o tem, kaj se dogaja v nas.
Opišite vpliv
Po konkretnem opažanju lahko povemo, kaj situacija povzroča v nas.
Na primer:
Ko ti nekaj pripovedujem in medtem preverjaš telefon, sem razočarana in imam občutek, da najinemu pogovoru ne posvečaš pozornosti.
Ali:
Ko za spremembo načrta izvem šele v zadnjem trenutku, sem pod stresom, ker si ne morem več urediti časa.
Ali:
Ko se pred drugimi šališ na moj račun, mi je neprijetno.
Drugi človek tako dobi veliko več informacij.
Ne le:
»To delaš narobe.«
Ampak:
»To tako vpliva name.«
Nato pride potreba
Sam občutek še vedno ni nujno povedati, kaj potrebujemo.
Jezna sem.
Prav.
Toda kaj zdaj?
Morda potrebujete:
- več gotovosti,
- več prostora,
- spoštovanje,
- pomoč,
- skupni čas,
- mir,
- predvidljivost,
- možnost odločanja o stvareh, ki se vas tičejo.
Na primer:
Potrebujem, da za spremembo načrta izvem nekoliko prej.
Ali:
Potrebovala bi občutek, da se med tem pogovorom zares poslušava.
Ali:
Potrebujem, da obiske v najinem skupnem stanovanju dogovarjava skupaj.
Nenadoma se približujemo nečemu, s čimer je mogoče delati.
Na koncu povejte, kaj bi vam zares pomagalo
Tu je pogosto bistvena razlika med pritožbo in prošnjo.
Pritožba:
Še vedno mi premalo pomagaš.
Prošnja:
Bi lahko ta teden prevzel nakupovanje in čiščenje kuhinje?
Pritožba:
Nikoli nimava časa zase.
Prošnja:
Želim, da si ta teden rezervirava en večer samo zase.
Pritožba:
Spet si prišel pozno.
Prošnja:
Če ugotoviš, da boš zamudil več kot deset minut, mi prosim napiši.
Drugi zdaj natančno ve, kako naj bi bila videti sprememba, ki jo želimo od njega.
Preprosto zlato pravilo
Ko želite govoriti o težavi, lahko pomaga preprost vrstni red:
Kaj vidim ali slišim → kako to vpliva name → kaj čutim → kaj potrebujem → za kaj prosim
Na primer:
Ko sva dogovorjena za šesto in prideš pol ure pozneje brez sporočila, → čakam in ne vem, kaj se dogaja. → Zaradi tega sem jezen → in potrebujem več predvidljivosti. → Če boš zamudil, mi prosim napiši.
To je nekaj povsem drugega kot:
Na tebe se sploh ni mogoče zanesti.
Prva formulacija drugemu omogoči, da nekaj konkretnega spremeni.
Druga mu predvsem sporoča, kakšen naj bi po našem mnenju bil.
Ni treba, da zveni kot naučena fraza
Zdrava komunikacija ni nujno takšna:
Ko opazujem X, čutim Y, ker potrebujem Z, prosim te za A.
Če boste govorili tako mehansko, lahko zveni nenaravno.
Povsem dovolj je:
Ko se načrt spremeni v zadnjem trenutku, me to zelo obremenjuje. Potreboval bi, da o spremembah izvem prej. Se lahko tako dogovoriva?
Namen ni naučiti se enega pravilnega stavka.
Namen je prenehati drugemu razlagati, kakšen je, in mu začeti govoriti, kaj se dogaja z nami in kaj potrebujemo.
In zdaj obratna stran: ko govori drugi
Enako načelo deluje tudi pri poslušanju.
Le v obratni smeri.
Nekdo vam reče:
Tebi se sploh ne da zaupati! Spet si vse naredil po svoje.
Prvi odziv je lahko:
To ni res!
Ali:
Ali ti vedno vse narediš prav?
S tem pa se začne spor o tem, kdo je slabši.
Namesto tega lahko poskusimo napad prevesti nazaj v konkretno informacijo.
Na primer:
Slišim, da te moti, ker sem spremenil načrt brez predhodnega dogovora. Ali prav razumem?
Drugi lahko reče:
Da. Prav to me jezi.
In nenadoma se ne pogovarjata več o tem, ali ste človek, ki mu »ni mogoče zaupati«.
Imata konkreten problem.
»Slišim, da …«
Ta formulacija je lahko zelo koristna.
Ne:
Trdiš, da sem slab partner.
Ampak:
Slišim, da te je razjezilo, ker ti nisem sporočil.
Ne:
Torej spet praviš, da je vse moja krivda.
Ampak:
Slišim, da te moti, ker sem o tej stvari odločil brez tebe.
Tako najprej preverimo, kaj je resnično jedro sporočila.
Drugi nas lahko popravi:
Ne, ne gre za to, da si odločil. Moti me, da me nisi niti vprašal.
Odlično - pravkar smo dobili natančnejšo informacijo.
Poimenujte vpliv na drugega
Če ga razumemo, lahko nadaljujemo:
In razumem, da te je to razjezilo.
Ali:
Razumem, da si se počutil spregledanega.
Ali:
Razumem, da si bil zaradi tega razočaran.
S tem ne pravimo:
Strinjam se z vsem, kar si rekel.
Le pokažemo:
Vidim, kako je to vplivalo nate.
In to ima lahko v konfliktu izjemen pomen.
Razumevanje ni strinjanje
To je pomembno.
Nekdo reče:
Razjezilo me je, da nisi hotel priti.
Odgovorite lahko:
Razumem, da te je to razočaralo.
To ne pomeni:
Torej bi moral priti.
Prav tako lahko rečete:
Slišim, da bi potreboval, da sem pogosteje s tabo.
In nato:
Tega pa ti ne morem obljubiti.
Empatija ne pomeni kapitulacije.
Lahko razumemo potrebo drugega in hkrati ohranimo svojo mejo.
Vprašajte, kaj bi drugi potreboval
Včasih težavo razumemo, vendar še vedno ne vemo, kakšno rešitev drugi pričakuje.
Takrat je zelo koristno preprosto vprašanje:
Kaj bi potreboval drugače?
Ali:
Kaj bi ti v podobni situaciji pomagalo?
Morda vas bo odgovor presenetil.
Partner reče:
Ves čas delaš.
Vi predvidevate:
Želi, da bi delal manj.
Morda pa misli:
Ne potrebujem, da delaš manj. Želela bi le vedeti, katere večere bova imela zase.
To je povsem drugačen problem.
In morda tudi veliko preprostejša rešitev.
Če slutite potrebo, jo preverite
Ni vam treba vedno spraševati povsem od začetka.
Lahko rečete:
Ali prav razumem, da bi potreboval, da se o podobnih spremembah najprej pogovorim s tabo?
Ali:
Je zate najpomembneje, da o tem izveš vnaprej?
Drugi lahko reče:
Da.
Ali:
Ne, gre za nekaj drugega.
Oba odgovora sta koristna.
Spet počnemo isto:
Preverjamo resničnost, namesto da bi ugibali.
In nato ponudite konkretno rešitev
Ko vemo, kaj se je zgodilo, kako je to vplivalo in kaj drugi potrebuje, lahko poiščemo rešitev.
Toda tudi tu je bolje, da ne ugibamo.
Namesto:
Prav, tega nikoli več ne bom naredil.
lahko rečemo:
Bi ti bilo sprejemljivo, če ti bom naslednjič napisal takoj, ko bom izvedel, da se načrt spreminja?
Ali:
Bi pomagalo, če bi obiske vedno vnaprej potrdila?
Ali:
Bi ti ustrezalo, da si en večer na teden pustiva samo zase?
Tako damo drugemu možnost reči:
Da.
Ne.
ali:
Skoraj, vendar bi potreboval še nekaj drugega.
In konflikt se postopoma spremeni v dogovor.
Ko drugi govori nepošteno, nam ni treba posnemati njegovega sloga
To je morda najzanimivejši del.
Nekdo reče:
Saj te sploh ne zanima, kako sem!
Ni nam treba odgovoriti:
To je manipulacija.
Niti:
To ni res.
Lahko poskusimo ugotoviti, kaj se skriva pod stavkom:
Slišim, da imaš občutek, da ti v zadnjem času posvečam premalo časa. Je to glavno, kar te moti?
Drugi:
Da.
Nato:
In razumem, da ti je zaradi tega žal. Kaj bi potrebovala drugače?
Morda bomo izvedeli:
Želela bi, da bi vsaj dvakrat na teden večerjala skupaj brez telefonov.
Zdaj imava konkretno temo.
Prvotni stavek:
Sploh te ne zanima, kako sem.
je bil skoraj nerešljiv.
Ni pa treba prevesti čisto vsega
Če nekdo reče:
Idiot si.
se vam ni treba lotiti:
Slišim, da si razočaran …
Včasih je bolj zdravo reči:
Če te moti kaj konkretnega, mi povej. Žalitev pa ne bom poslušal.
Prizadevanje, da bi drugega razumeli, ne pomeni, da moramo dopuščati vsak način komunikacije.
Razumevanje in meje se lahko dopolnjujejo.
Osnovna strategija ima torej dve plati
Ko govorim
Poskušam povedati:
Kaj konkretno vidim ali slišim?
Kako to vpliva name?
Kaj ob tem čutim?
Kaj potrebujem?
Kaj konkretno bi želel drugače?
Na primer:
Ko med najinim pogovorom večkrat preverjaš telefon, sem razočarana. Potrebujem občutek, da se zdaj zares poslušava. Bi ga lahko za deset minut odložil?
Ko poslušam
Poskušam ugotoviti:
Kaj mi drugi v resnici sporoča?
Kako je to vplivalo nanj?
Kaj verjetno potrebuje?
Ali to pravilno razumem?
Katera rešitev bi bila zanj sprejemljiva?
Na primer:
Slišim, da te moti, ko med pogovorom preverjam telefon, in da se potem počutiš neslišanega. Potrebuješ, da se nekaj časa osredotočim samo na najin pogovor. Bi pomagalo, če bi telefon odložil, dokler ne končava?
Obe strani uporabljata isto načelo.
Manj ugibanja. Več opisovanja in preverjanja.
Včasih ugotovimo, da se sploh nismo prepirali o isti stvari
Partner reče:
Ves čas si v službi.
Vi slišite:
Preveč delaš in moraš delati manj.
Zato začnete:
Zdaj imamo pomembno obdobje in si ne morem privoščiti …
Toda če bi najprej vprašali:
Te moti količina mojega dela ali nekaj konkretnega v zvezi z njim?
bi lahko slišali:
Ne moti me, da delaš. Moti me, da nikoli ne vem, kdaj prideš domov.
Nenadoma se je celoten konflikt spremenil.
Problem morda ni delo.
Problem je predvidljivost.
Rešitev torej ni nujno:
Delaj manj.
Lahko je:
Napiši mi, ko boš vedel, da boš prišel pozneje.
Prav zato je smiselno preverjati, kaj drugi zares potrebuje.
Kritika brez navodil hitro ustvari občutek neuspeha
Če človek vedno znova sliši:
Premalo si pozoren.
Neobčutljiv si.
To delaš narobe.
Spet si me razočaral.
lahko dobi zelo podroben seznam svojih napak.
Še vedno pa morda ne bo vedel:
Kaj naj naredi prav?
Če želimo spremembo, je pošteno drugemu omogočiti, da razume, kako naj bi bila videti.
Ne:
Bodi bolj obziren.
Ampak:
Če veš, da boš zamudil, mi prosim napiši.
Ne:
Več me podpiraj.
Ampak:
Ko ti povem nekaj, kar me skrbi, me prosim najprej nekaj časa poslušaj, preden začneš predlagati rešitve.
Drugi tako ni več prisiljen ugibati, kako naj uspe.
Dobra komunikacija ni branje misli
Velik del konfliktov nastane prav zato, ker pričakujemo:
To bi vendar moral vedeti.
To bi moral razumeti sam.
Če bi mu bilo mar zame, bi vedel, kaj potrebujem.
Morda res - pogosto pa ne.
Drugi človek ima drugačne izkušnje, druge potrebe in drugačen način razumevanja situacije.
Zato je lahko veliko bolj pošteno reči:
To se dogaja meni.
To potrebujem.
Tako bi mi pomagalo.
In mu hkrati dati prostor, da nam pove isto.
Predvidevanje ni dogovor
Veliko nepotrebnega razočaranja nastane še pred samim konfliktom.
Nekaj ne vemo natančno, zato si ustvarimo predstavo in manjkajoče informacije dopolnimo sami.
Rekel je, da bo prišel zvečer.
Iz tega nastane predvidevanje:
Verjetno bo prišel okoli sedmih.
Iz predvidevanja hitro nastane pričakovanje:
Ob sedmih bo doma.
Ura je osem, njega pa še ni.
In pride razočaranje:
Spet se nanj ni mogoče zanesti.
Toda drugi morda nikoli ni rekel, da bo prišel ob sedmih.
Del problema tako ni nastal zaradi tega, kar je naredil, ampak v verigi:
ne vem natančno → ustvarim si predstavo → iz nje naredim predvidevanje → iz njega nastane pričakovanje → pričakovanje se ne izpolni → pride razočaranje
Podobno lahko pričakujemo:
Partner vendar mora vedeti, da zdaj potrebujem objem.
Sodelavec mora razumeti, da to nalogo potrebujem še danes.
Če me dobro pozna, mora vedeti, da me to moti.
Morda ve - morda pa tudi ne.
Zato je pogosto bolje predvidevanje spremeniti v vprašanje, pričakovanje pa v konkreten dogovor:
Ko rečeš zvečer, okoli katere ure misliš?
To nalogo potrebujem danes do petih. Je to zate izvedljivo?
Imela sem težak dan in bi zdaj raje, da me poslušaš, kot da iščeš rešitev.
Enako načelo velja tudi obratno.
Ne predvidevajte, kaj drugi misli - in od drugega ne pričakujte, da bo pravilno predvideval, kaj mislite vi.
Če niste prepričani, preverite.
Eno kratko vprašanje lahko prepreči dolg nesporazum.
Dve pravili, ki ju lahko odnesete s seboj
1. Govorite o svoji izkušnji in preverjajte izkušnjo drugega.
Ko govorite, govorite predvsem o svoji izkušnji:
To vidim. Tako to vpliva name. To potrebujem.
Ko poslušate, najprej poskusite razumeti izkušnjo drugega:
Slišim, kaj praviš. Razumem, kako to vpliva nate. Ali pravilno razumem, kaj potrebuješ?
Šele nato iščite:
Kaj lahko storiva glede tega?
2. Ne predvidevajte in od drugih ne pričakujte, da bodo predvidevali.
Ko nečesa ne vemo natančno, si zlahka ustvarimo predvidevanje. Iz njega nastane pričakovanje, iz neizpolnjenega pričakovanja pa razočaranje:
Ne vem natančno → ustvarim si predstavo → iz nje predvidevanje → nastane pričakovanje → pričakovanje se ne izpolni → pride razočaranje.
Zato raje sprašujte, preverjajte in svoje potrebe povejte na glas.
Predvidevanje ni dogovor. Ne pričakujte, da bo drugi bral vaše misli - in ne poskušajte brati njegovih.
- Ni se vam treba strinjati.
- Ni vam treba ugoditi vsaki potrebi.
- Ni vam treba sprejeti nepoštenega načina komunikacije.
Toda manj ko si medsebojno dopolnjujete informacije in bolj ko jih preverjate, večja je verjetnost, da oba vesta, o čem se zares pogovarjata.
Znati to v miru je nekaj drugega kot znati med konfliktom
Pri branju je preprosto spremeniti:
Sploh me ne poslušaš.
v:
Ko med pogovorom preverjaš telefon, se počutim neslišano in potrebovala bi, da ga za nekaj časa odložiš.
Toda v resničnem pogovoru smo jezni, drugi se začne braniti in v nekaj sekundah smo spet pri:
Vidiš? S tabo se sploh ni mogoče pogovarjati.
Prav zato je smiselno tak način komunikacije vaditi.
V Duoviu lahko preizkusite, kako očitek spremeniti v konkreten opis težave, poimenovati njegov vpliv in svojo potrebo ter oblikovati prošnjo, na katero se lahko drugi zares odzove.