»Sploh te ne zanima zame.«
»Nikoli mi pri ničemer ne pomagaš.«
»Tvoje delo je očitno pomembnejše od mene.«
Za podobnimi stavki pogosto ni želje prizadeti drugega. Za njimi je lahko povsem legitimna potreba:
- Želim več časa preživeti s tabo.
- Potrebujem pomoč.
- Želim imeti občutek, da me poslušaš.
Vendar namesto da bi povedali, kaj potrebujemo, začnemo govoriti o tem, kaj drugi dela narobe.
In s tem lahko pogovor zavije v drugo smer.
Očitek pogosto skriva potrebo
Predstavljajte si situacijo:
Partner pride več večerov zapored pozno iz službe.
Lahko rečete:
Zadnje čase se sploh ne meniš za nas.
Toda kaj pravzaprav potrebujete?
Morda želite reči:
Zadnje čase se skoraj ne vidiva in pogrešam čas, ki ga preživiva skupaj. Želel bi, da bi si ta teden vzela en večer samo zase.
Oba stavka izhajata iz istega nezadovoljstva.
Toda njun učinek je lahko zelo različen.
Prvi ocenjuje drugega človeka.
Drugi pove, kaj se dogaja vam in kaj bi želeli spremeniti.
Opisujte vedenje, ne značaja človeka
Ko nas nekaj moti dlje časa, hitro začnemo posploševati:
Sebičen si.
Nezanesljiva si.
Sploh me ne poslušaš.
Takšne izjave drugi osebi težko povedo, kaj naj naredi.
Kaj naj bi natančno spremenila?
Veliko koristneje je opisati konkretno vedenje:
Ko ti nekaj pripovedujem in vmes večkrat vzameš v roke telefon, imam občutek, da me ne poslušaš.
Zdaj je jasno, o čem govorite.
Ne pravite:
»Slab poslušalec si.«
Pravite:
»To konkretno vedenje me moti.«
O konkretnem vedenju se je veliko lažje pogovarjati.
Pazite na »vedno« in »nikoli«
Ko smo razočarani, absolutni izrazi pridejo skoraj sami od sebe:
Ti nikoli ne pospraviš.
Vedno moram vse urejati jaz.
Nikoli me ne vprašaš, kaj si želim.
Težava je, da se pogovor zelo hitro preusmeri v dokazovanje, ali je trditev resnična.
To ni res, prejšnji teden sem pospravljal.
In nenadoma se ne prepirate več o razdelitvi gospodinjskih opravil.
Prepirate se o besedi »nikoli«.
Namesto tega ste lahko konkretni:
Ta teden sem jaz trikrat pospravila kuhinjo. Potrebovala bi, da si gospodinjska opravila bolj enakomerno razdeliva.
Konkretne situacije se rešujejo lažje kot obsodba celotnega odnosa.
Ne ugibajte, kaj se dogaja v glavi drugega
Naslednji pogost korak je pripisovanje namenov:
Vseeno ti je, kaj potrebujem.
To delaš nalašč.
Želiš me samo razjeziti.
Morda v to res verjamete.
Toda v glavo drugega človeka ne vidite.
Veliko varneje je govoriti o tem, kar lahko opazujete in kako to vpliva na vas.
Namesto:
Popolnoma ti je vseeno, da čakam nate.
lahko rečete:
Ko prideš pozno in mi ne sporočiš, čakam in ne vem, kdaj boš prišel. Potrebujem, da mi naslednjič napišeš sporočilo.
Ni vam treba odločati, ali je drugi človek brezobziren.
Poveste mu, katero vedenje vas moti in kaj namesto njega potrebujete.
Povedati, kako se počutite, še ni prošnja
Včasih se naučimo govoriti o občutkih, vendar drugi še vedno ne ve, kaj pravzaprav želimo od njega.
Na primer:
V zadnjem času sem strašno preobremenjena.
To je pomembna informacija.
Toda partner morda ne bo vedel, ali želite, da vas posluša, prevzame del gospodinjskih opravil ali vam omogoči večer zase.
Pomaga, če dodate konkretno prošnjo:
V zadnjem času sem zelo preobremenjena. Potrebovala bi, da ta teden prevzameš nakupovanje ter pripravo večerje v torek in četrtek.
Zdaj drugi človek ve, na kaj lahko odgovori.
Potreba in prošnja nista isto
Morda potrebujete več bližine.
Toda:
Vsak večer moraš dve uri sedeti z mano na kavču.
ni več potreba. To je en konkreten način, kako jo zadovoljiti.
Potreba je lahko:
V zadnjem času pogrešam čas, ki ga preživiva skupaj.
Prošnja pa na primer:
Ali si lahko ta teden vzameva en večer brez telefonov in dela?
To je pomembna razlika.
Ko poznamo svojo resnično potrebo, imamo pogosto več možnosti, kako jo zadovoljiti.
Dobra prošnja je konkretna
Primerjajte:
Potrebujem, da si bolj pozoren.
in:
Ko se zvečer pogovarjava, bi lahko za deset minut odložil telefon?
Prva formulacija je nejasna.
Kaj pomeni »biti bolj pozoren«?
Druga opisuje nekaj, kar je mogoče zares narediti.
Podobno je namesto:
Od tebe potrebujem več podpore.
lahko koristneje reči:
Ko pridem domov po napornem dnevu, bi mi pomagalo, če bi me najprej nekaj časa poslušal, preden začnemo iskati rešitve.
Bolj ko je prošnja konkretna, večja je možnost, da bo drugi človek razumel, kaj pravzaprav potrebujete.
Prošnja mora omogočati tudi »ne«
Tu se prošnja razlikuje od zahteve.
Recite:
Želel bi, da soboto preživiva skupaj. Bi šlo?
Drugi odgovori:
To soboto ne, že nekaj imam.
Kaj boste storili potem?
Če sledi:
Torej so ti prijatelji spet pomembnejši od mene.
potem prvotno vprašanje morda v resnici ni bilo prošnja.
Bilo je zahteva, pri kateri je bil sprejet samo en pravilen odgovor.
Resnična prošnja daje drugemu človeku prostor, da se strinja, zavrne ali ponudi drugo možnost.
To ne pomeni, da vas zavrnitev ne sme prizadeti.
Lahko rečete:
To mi je žal, veselil sem se časa, ki bi ga preživela skupaj. Kaj pa nedelja?
Izrazili ste svojo potrebo in hkrati spoštujete, da ima drugi svoje potrebe.
Ni vam treba potrebe spremeniti v obtožnico
Predstavljajte si, da partner pogosto vabi obiske domov, ne da bi vam to prej povedal.
Očitek bi lahko zvenel:
Sploh ne spoštuješ, da tudi jaz živim tukaj. Vedno delaš, kar hočeš.
Vaša resnična potreba pa je lahko precej preprosta:
Ko kdo pride k nam brez predhodnega dogovora, mi ni prijetno. Potrebujem, da vnaprej vem, ko želiva koga povabiti domov. Se lahko dogovoriva, da se naslednjič o tem najprej pogovoriva?
Ne pravite, kdo je slab.
Pravite:
kaj se dogaja → kako to vpliva → kaj potrebujete → za kaj prosite.
Kaj pa, če se drugi ne strinja?
Dobro izraziti potrebo ni čarobna tehnika, ki bi zagotovila, da bo drugi rekel da.
Lahko na primer rečete:
Potrebovala bi, da bi imela vsak teden en večer samo zase.
Partner pa lahko odgovori:
Zame je to ob trenutnem režimu z otroki preveč.
To še ne pomeni, da ste potrebo izrazili napačno.
Šele zdaj se začne pravi pogovor.
Lahko raziskujete:
Kaj bi bilo zate izvedljivo?
Morda boste skupaj našli drugo možnost.
Morda pa boste ugotovili, da nekaterih potreb ni mogoče zlahka uskladiti.
Dobra komunikacija ne zagotavlja strinjanja. Pomaga pa ugotoviti, o čem se v resnici ne strinjamo.
Preprosta struktura, ko ne veste, kako začeti
Ni vam treba uporabljati natančno naučene formule.
Pomaga pa lahko naslednje zaporedje:
Konkretna situacija → vpliv na vas → potreba → prošnja
Na primer:
Ko se najini načrti spremenijo in za to izvemo šele v zadnjem trenutku, si težko organiziram svoj čas. Potrebujem nekoliko več predvidljivosti. Bi mi lahko naslednjič sporočil takoj, ko izveš, da se načrt spreminja?
Namesto:
S tabo se pač ničesar ne da načrtovati.
Pomen je podoben.
Toda način, kako ga posredujete, je popolnoma drugačen.
Ne gre za to, da bi govorili popolno
V resničnem pogovoru verjetno ne boste vedno mirni in natančni.
Včasih vam bo ušel očitek.
Že moti me, da moram vse urejati sama.
Pomembno je, da ga lahko popravite:
To sem rekla kot očitek. Poskusila bom drugače. Zadnje čase imam občutek, da je večina organizacije gospodinjstva na meni, in zaradi tega sem utrujena. Potrebovala bi, da si nekatere stvari razdeliva.
Sposobnost spremeniti smer pogovora je pogosto pomembnejša od sposobnosti, da vse že prvič oblikujete popolno.
Vedeti, kaj potrebujete, je le prvi del
Ob branju članka se zdi preprosto zamenjati:
Tebi ni mar zame.
z:
Pogrešam čas, ki ga preživiva skupaj, in želel bi, da si vzameva en večer zase.
V resničnem pogovoru pa lahko drugi človek odgovori:
Ta teden res nimam časa za to.
In prav v tistem trenutku se pokaže, ali smo izrazili prošnjo - ali pa smo pričakovali, da se mora drugi strinjati.
V Duoviu lahko podobno situacijo varno vadite. Z lastnimi besedami poveste, kaj potrebujete, virtualna oseba se odzove na vašo prošnjo, pogovor pa se nadaljuje glede na vaš odgovor.
Tako lahko preizkusite, kako potrebo oblikovati konkretno, brez očitkov in pritiska - hkrati pa drugi strani pustiti resničen prostor za odziv.